RIMSKE TOPLICE – Rimske Toplice pozna skoraj vsak. Že zaradi imena in termalnega kopališča v termah ter spodnjega bazena ob cesti. Na hitro lahko po krivici rečemo, da tu ni kaj za videti – razen mogočnega kompleksa term. Toda na sprehodu skozi kraj in po bližnji okolici nas presenetijo številne posebnosti. Lepo po vrsti. Mesto leži na 213 metrih nadmorske višine ob Savinji in glavni cesti Celje–Zidani Most. Je izhodišče za zanimive izlete na okoliške hribe – Lisco, Kopitnik, Mrzlico, Šmohor. V Šmarjeti, tam, kjer se odcepi cesta proti Hrastniku, je ob cerkvi sv. Marjete stara obnovljena šola, ki jo je obiskoval pesnik Anton Aškerc.
Že Rimljani so si leta 39 pred našim štetjem omislili prve bazene s toplo, vročo in mrzlo vodo
Na desnem bregu Savinje pod visokim Stražnikom (655 metrov) iz razpok v triadnih dolomitnih skalah izvirajo vrelci s termalno vodo. Toplice so prvič pisno omenjene v oglejski listini iz 1486., v tem času so bile že 30 let v rokah Habsburžanov, ki so jih dobili po izumrtju celjskih grofov leta 1456. Kopališče je v zgodovini menjalo veliko lastnikov. Pomemben preobrat se je zgodil leta 1840, ko jih je v imenu svoje žene Amalije kupil nekdanji tržaški veletrgovec Gustav Adolf Uhlich, ker je ozdravel zaradi zdravilne moči tamkajšnje termalne vode. Do tedaj skromno zdravilišče je spremenil v sodobno letovišče in mu nadel pomenljivo ime Rimske Toplice.
Za potrebe zdravilišča so zajeli dva močnejša vrelca in ju poimenovali Amalijin in Rimski vrelec
Z gradnjo Sofijinega dvorca je število sob povečal na več kot 200. Na ravnem platoju s kostanjevim drevoredom je bila na eni strani topliška cerkev, na drugi pa paviljon za orkester, ki je ob popoldnevih igral na prostem, ob večerih pa v kopališkem salonu. Na voljo so bili soba za biljard, teniško igrišče v gozdu in pokrito kegljišče na pobočju strmega travnika. Ko je bila po letu 1848 skozi Rimske Toplice speljana proga Dunaj–Trst, je mesto obiskalo še več gostov. Ti so bili tuji premožneži iz Trsta, Zagreba, z Madžarskega ali celo iz Amerike. Največ je bilo Nemcev iz različnih mest monarhije.
Senzacija za goste in okolico je bila angleška princesa in pruska prestolonaslednica Viktorija, ki se je v Rimskih Toplicah mudila 1879., od koder je hodila na izlete v sosednje kraje. Najimenitnejši so imeli navado posaditi kakšno eksotično drevo v kopališkem parku, zato danes tu domujejo orjaške sekvoje, kanadske čuge, japonske hloe, ciprese, tise, kalifornijske cedre in druga zanimiva drevesa. Ruski ujetniki so med prvo svetovno vojno zgradili 2000 metrov dolgo sprehajališče skozi gozd (Ruska steza). Pomembna pridobitev kraja je bilo termalno kopališče na prostem, ki deluje že od leta 1931.
Po koncu vojne so toplice pripadle JLA
Od 1991. in odhoda JLA so poskušali oživiti Rimske Toplice. To jim je uspelo 17. novembra 2005, ko je postala država po sklepu vlade družbenica v medicinsko-rehabilitacijskem centru in hkrati soudeleženka pri oživljanju mesta. Leta 2008 je zdravilišče doživelo delno odprtje prenovljenega Sofijinega dvorca. Po 20 letih so končno ponovno odprli terme in zdravilišče Rimske terme.
Malo naprej po cesti od term pridete do Aškerčeve domačije, na kateri je preživel mladost. Pesnik se je sicer rodil v Globokem leta 1856, na domačiji svoje matere. Ta hiša ne stoji več. Družina se je v Senožete preselila 1859., v tej hiši sta se rodila tudi pesnikov oče in ded. Njihovi potomci danes lepo skrbijo za hišo, ki je muzej, vreden ogleda. Rimske Toplice morate videti od blizu, ne le z glavne ceste, ki vas odpelje mimo mnogih zanimivosti.
