LJUBLJANA – Bolezen in smrt ne izbirata in ne delata razlik. Navsezadnje sta neločljivi del življenja, le da vse prevečkrat udarita na vsem lepem in brez milosti. Spremenita življenje človeka in tistih, ki so okrog njega. Tragičen in šokanten zasuk življenjske poti je doživel tudi priljubljeni pevec Tomaž Ahačič.
________
Pomagajte Tomažu!
Vašo donacijo lahko nakažete na Tomažev osebni račun SI56 0764 1439 4947 986. Če bodo na poštnem okencu na UPN nalog zahtevali vpis Tomaževega domačega naslova, se ta glasi Podljubelj 46, Podljubelj. Pri namenu nakazila je potrebno v izogib kakšni obdavčitvi nujno napisati »donacija« ali »humanitarna pomoč«.
________
Zakleto leto
Tomaž niti slutil ni, da bo letošnje leto v njegovem življenju zakleto. Vse skupaj se je pravzaprav začelo lepo. Z udeležbo v oddaji Znan obraz ima svoj glas je končno lahko vsej Sloveniji pokazal, kaj kot vokalist zmore. Na neki način, kot pravi, je to morda tudi žalostno, saj je na slovenski glasbeni sceni že dvajset let, najodmevneje seveda s skupino Yuhubanda. A kljub temu je bil Tomaž te priložnosti vesel. Oblaki pa so se začeli zbirati prav po oddaji. »Kljub uspehu v oddaji mi je pustilo grenak priokus, ko me je skupina takoj po nastopanju na televiziji dala na stranski tir, pozneje pa na čevelj, če se lahko izrazim po domače. Prav tako je bilo z delodajalcem. Sprva mi je sicer šel na roke, saj me je zaradi obveznosti z oddajo zaposlil za štiri ure, preostanek pa sem si plačeval v obliki popoldanskega s. p. A pozneje mi je prekinil delovno razmerje,« pravi z grenkim priokusom. A k sreči mu po oddaji zaradi njene odmevnosti in njegovih predstavitev ter nastopov ni šlo slabo. Ponudbe so kar deževale. Potem pa se je vmešalo naključje. Droben in tako rekoč neopazen dogodek, kakršnih pravzaprav sploh ne zaznamo. In tudi Tomaž ga ni, sploh pa mu ni namenjal nobene pozornosti. »Pred kakšnim letom sem se med dremežem na domačem kavču po nesreči ugriznil v jezik. Zabolelo je le toliko, da človek reče av, in nastala je ranica. Nič posebnega, razen da kar ni in ni hotela izginiti. Malce se mi je zdelo čudno, predvsem pa moteče, in sem si jo želel pozdraviti z domačimi zdravili. Potem pa je postajala vse večja, a ji tudi zaradi preobilice nastopov nisem posvečal pozornosti, ampak sem jo ignoriral, čeprav me je nekje globoko v podzavesti začelo malce skrbeti,« nam je napisal, ker govoriti ne more več. Počasi sta postajala požiranje in govor vse težavnejša, zatekla mu je desna stran vratu oziroma bezgavke. To je opazila tudi žena, ki ji je to dotlej skrival. Prav ona je bila tista, ki ga je prisilila, da je šel k zdravniku.
Žena mu je rešila življenje
Nikoli ni imel težav z zdravjem, zato tudi tokrat ni pretirano hitel. A se je izkazalo, da mu je žena ne glede na razplet zgodbe v resnici rešila življenje. Z napotnico so ga poslali k specialistu zaradi suma raka. »Vzeli so mi vzorčni odščip, ta je pokazal, da gre za zelo napadalno vrsto raka ploščati celični karcinom. Nadaljnje preiskave so pokazale, da je bolezen zelo napredovala in napadla tudi grlo. Rak je bil že v celotnem žrelu, grlu in na obeh straneh bezgavk. V takšnih okoliščinah je treba s kartami na mizo, in tako mi je kirurg specialist odkrito povedal, da moje življenje visi na nitki. Da imam upanje in možnost preživeti le s takojšnjo operacijo, s katero mi bodo odstranili celotno grlo, ves jezik in obe bezgavki,« se še vedno šokirano spominja. Sledili so mučni dnevi, ko se je moral odločiti, kaj storiti. Onkologi so mu namreč povedali tudi, da je operacija edina rešitev. Tumor je bil že preobsežen in obsevanje bi bilo brez učinka. Hvaležen je, da je v teh neopisljivo in nepredstavljivo težkih trenutkih imel ob sebi najbližje in prijatelje, na katere se je lahko naslonil. A skozi to mora človek kljub temu sam. In tudi odločiti se je moral sam. »Odločil sem se za operacijo, ker hočem kljub vsemu živeti. Želim in moram, zaradi družine in prijateljev, ki so me vzpodbujali in bodrili iz dneva v dan,« je zapisal.
Na dan operacije umrl oče
Operacija je trajala kar petnajst ur in kruta usoda se je zares poigrala z njim. Prav ta dan mu je umrl še oče. Še težje se je boril, spraševal se je vse mogoče, a odgovorov ni bilo. Šestintrideset dni je okreval na intenzivnem oddelku ORL, zdaj je v krogu domačih. Operacija mu je rešila življenje in premagala kruto bolezen, a mu je nadvse težko. Usoda mu je vzela glas, grlo in jezik. Nič več se ne more hraniti skozi usta. »Nikoli nisem odnehal in tudi zdaj se bom boril. Za zdaj sem zmagal, a to je šele bitka, ne vojna. Čaka me še triintrideset obsevanj s kemoterapijo in kdo ve, kaj še, doletele pa so me tudi hude finančne težave. Edini vir preživetja je ženina plača in za zdaj se še nekako izvlečeva iz meseca v mesec. Jaz nimam ničesar. In dolgo tako ne bo več šlo. Imam nekaj prijateljev in družino, ki mi nesebično pomagajo, a dolgoročno je treba vsekakor nekaj drugega. Sem le še bleda senca samega sebe, a nekje globoko še gori upanje. Iskrica, a vendarle. Moram najti voljo do življenja in smisel, čeprav na povsem drugačen način. Težko je, ko tako kruto spoznaš, kaj je življenje in zdravje. Sam sem bil nehote, a vendarle, prepozen. Zato vsem drugim polagam na srce, naj gredo k zdravniku takoj, ko začutijo. Naj ne čakajo in ne odlašajo! A vendar ... Ko gledam skozi okno jesenske barve, vem, da prihaja zima. A vem tudi, da bo za njo spet pomlad. In gledam svojo prelepo hčerko, kako odrašča. V teh trenutkih ne razmišljam samo o svoji usodi. Rečem si, da se vseeno izplača živeti.«
