Brkinski kotel za kuhanje žganja ima več kot 150-letno tradicijo. Njegova uporaba je najbolj razširjena v krajih med Snežnikom, Slavnikom in Vremščico. Ravno nekje na sredini je prostor, v katerem oče Joško in sin Boštjan Gašperšič izdelujeta ta značilni kotel. Ko vstopim v skromno delavnico, ju zmotim pri kaljenju jekla. Že dolgo se ne ukvarjata več samo s kotlarstvom, za preživetje z obrtjo je pač treba poprijeti za vsako delo. Pa vendar je brkinski kotel njun najbolj prepoznavni izdelek, na katerega se najbolj spoznata in o njem ponosno pripovedujeta. To vrsto kotla večinoma naročajo prebivalci Brkinov in bližnje okolice, saj ga drugod ne poznajo. »Le če je kakšen Brkin v drugem kraju,« odgovori Boštjan, oče Joško pa hudomušno doda: »Ali veš, katero je glavno mesto Brkinov? Izola, ne!«
Kotli, izdelani večinoma iz bakra, imajo dolgo življenjsko dobo, zato imata tudi precej popravil starejših, celo do 80 let. In kakšna je posebnost njihovega kotla? »V tem, da se vse faze destilacije dogajajo v enem kotlu, naš namreč nima dodatnega hladilnega soda, hlajenje alkoholnih hlapov poteka kar v značilni bakreni kapi na vrhu,« opiše Boštjan. Celotna izdelava je ročna, postopek se z izjemo spoja v 100 letih ni veliko spremenil. Kotel ima prostornino od 35 do 40 litrov, značilna hladilna kapa drži do 100 litrov vode.
Edina kotlarja na Primorskem
Joško in Boštjan bi rada delila svoje znanje, a pravita, da ni zanimanja. »Pri obrtni zbornici sem želel opraviti izpit za kotlarskega mojstra, ampak tega poklica sploh ni mogoče dobiti, ker v Sloveniji teh mojstrov ni več. Še najbližji naziv je oblikovalec kovin, za to pa se nisem odločil,« pojasnjuje Boštjan. Gašperšiča sta edina kotlarja na Primorskem: »Države takšna vrsta obrti ne zanima. Ko bo naše znanje utonilo v pozabo, potem bo s kotlarstvom konec. Kdo bo opravljal to delo? Za kmetijstvo so se našle subvencije, za obrt pač ne. Nekoč sva prosila za nepovratna evropska sredstva, pa se je izkazalo, da bi jih lahko črpala le, če bi imela dopolnilno dejavnost na kmetiji. In tako sva opustila to idejo.« Pravita pa, da se z rokodelstvom da preživeti, a pristavita: »Od dela ni še nihče obogatel, v našem poklicu je pač tako. Tolčeš, tolčeš, ma nisi bogat!« Zato pa sta bogatejša z znanjem.
Kotlarstvo še ne bo šlo v pozabo, saj se krepi tradicija žganjekuhe. In dokler je volje za kuhanje brkinskega slivovca, se za brkinski kotel ni treba bati.
