LJUBLJANA – Zadnja leta smo zaradi snega le tarnali, saj ga nebo ni hotelo nametati po naših željah. Ko smo klimatologinjo Tanjo Cegnar vprašali, kakšne so v resnici zime v Sloveniji, je skomignila z rameni, nato pa z zadržkom le povedala, da v resnici mile. Torej v pravem nasprotju z bogastvom snežne kulturne dediščine; od prvih bloških smučarjev, slikarskih in fotomotivov s konji, ki vlečejo sani, do pravih snežnih literarnih biserov s prizori v globokem snegu, ko na primer Krpan nekje na Primorskem sreča cesarja Janeza in v visokem snegu svojo kobilico umakne s poti.
Le ozka gaz od vasi do vasi
Tudi našemu etnologu Janezu Bogataju v pogovoru spomin zastane v otroštvu in obilici snega: »Spomnim se leta 1952, snega v Ljubljani je bilo toliko, da smo se skozi okno naše hiše sankali.« Potrdi nam, da imamo Slovenci res bogato snežno dediščino: »V Ljubljani in drugih mestih je bilo kidanje snega še pred pol stoletja pravi mestni običaj, ki se je sprevrgel v vsesplošno veseljačenje s šnopsom in kuhanim vinom. Današnji plugi in bagri občinskih komunal in zasebnikov se prepirajo, kdo je zadolžen za pluženje pločnikov. Tehnologija nam je na neki način vzela tisto druženje, tudi nekaj zagnanosti ... Mestne gazi so ljudje zelo lično uredili z lopatami, sosedje so potihem tekmovali, kdo jih bo lepše uredil.« Fran Levstik svojega Krpana začne s stavkom: Bilo je pozimi in sneg je ležal krog in krog. Držala je le ozka gaz, ljudem dovoljna, od vasi do vasi ... Poved danes deluje romantično kot vsa povest, a v resnici ni. Ceste so v razvitih državah začeli plužiti šele v 20. stoletju, pri nas pa še pozneje. V resnici je od hiše do hiše držala le ozka gaz. Ko je zapadel sneg, so kmetje konje vpregli v sani, ki v večini primerov niso bile take kot s starih razglednic, ampak so zamenjali le podvozje, na vrhu so ostale lojtrnik.
Janez Bogataj poudarja, da so imeli sani pri vsaki večji kmetiji: »Pozimi je bil čas za razvoz gnoja na polje ali lesa iz gozda, pri čemer so uporabili le prvo premo voza, ki so jo pritrdili na sančnice.« Sanke z vrtljivo prvo premo so bile malo boljše, toge pa so se na malo bolj ostrem ovinku zlahka prevrnile. Kljub temu je bilo ob zvončkljanju zvoncev, ki so se v mrazu slišali zelo daleč, veliko veselja.
Več snega oktobra in marca
Podnebje se zagotovo spreminja. Sneg, ki je zapadel prejšnji teden, je zaradi dviga temperature v dveh dneh izginil. »Pa suše ne bo,« nas je smeje se opozorila agrometeorologinja Andreja Sušnik. »Zaloge vode se s snegom ali dežjem pozimi povečujejo, kar je zaradi poletne suše dobro. Žal pa to ne bo vplivalo na vodno bilanco Primorske, ki je vodno podhranjena. Tam voda ob toplih dnevih tudi hitro izhlapi.« Pri vsem skupaj pa vremenarje najbolj skrbi, da se spreminja snežni režim. Čeprav oktobra po nižinah redko sneži, se je to v zadnjih 10 letih kar velikokrat zgodilo. Oktobra lani smo imeli 2 cm debelo snežno odejo, ki je obležala 3 dni in v Posavskem hribovju ter na Kozjanskem povzročila snegolom, kakršnega tamkajšnji kmetje ne pomnijo. Oktobra 2003 z najbolj vročim in sušnim poletjem zadnjih 50 let je padlo 4 cm snega. Novembra je snežna odeja že nekoliko pogostejša po nižinah, kot je oktobra. Leta 2010 so bili novembra 4 dnevi s snežno odejo, dosegla je 23 cm. Novembra 2005 je bilo 37 cm snega, prav toliko novembra 1966. »Opažamo tudi, da marca sneženje ob močnih prodorih hladnega zraka v zadnjih letih dokaj pogosto seže v nižino. Marca 2011 je padel 1 cm snega, marca 2010 pa celo 12. Leta 2004 je snežna odeja dosegla 41 cm, marca 2005 do 25, 2006 32 cm, marca 2007 pa 19 cm. Marca 1976 je merila 69 cm, leta 1955 pa 76. Marca 1955 je sneg ležal 25 dni, 2005 14 dni, 2006 18 cm, 2004 17 dni.
Od 20 do 60 dni snega
Čeprav v zadnjih letih veliko govorimo o podnebnih spremembah in s tem v zvezi o ogrevanju ozračja, pozimi sneg z izjemo Primorske pokrije vso državo. Cegnarjevi nekako verjamemo, ko pravi, da sneg v visokogorju v dolgoletnem povprečju običajno obleži dlje kot 200 dni v letu. Hkrati pa nas preseneti s podatkom, da nižine osrednje Slovenije v dolgoletnem povprečju prekriva od 20 do 60 dni na leto. Meteorologi nas vselej opozarjajo, da je ljudsko doživljanje vremena, hudih zim in vročih poletij praviloma drugačno kot dolgoletne meteorološke meritve. Sam Cegnarjevi ne bi verjel niti omenjenih 20 dni, toda sneg je za meteorologe prekrival Slovenijo tudi včeraj, ko je naokoli, po poljih, po močnem dežju obležala le zbita bela brozga. Sneg je takrat, ko je mrzlo in gazimo, ko smučamo, ko ni vlage in odurnih mlakuž in so smreke lepo pobeljene. »V nižinah je snežna odeja najpogostejša januarja, nekoliko manj februarja in decembra, še manj novembra, marca in aprila,« pojasni Cegnarjeva in dodaja, da v visokogorju snežna odeja lahko leži vse leto, neprekinjeno pa od decembra do maja. Na Primorskem, predvsem na Obali in v Vipavski dolini, je sneženje zelo redek pojav. Če sneg zapade, se obdrži zelo kratek čas. V Murski Soboti 61 cm, na Kredarici 7 m. V Ljubljani je bila najvišja snežna odeja izmerjena sredi februarja 1952, ko je dosegla skoraj meter in pol. V zadnjih desetletjih pa je bilo v prestolnici največ snega 16. januarja 1987, in sicer 89 cm. Tokratna zima je že decembra nasula 27 cm, v letu 2011 le skromne 3 cm, konec januarja 2010 pa 48 cm.
V Ratečah je leta 1978 snežna odeja dosegla 190 cm, a tudi po letu 2000 je večkrat presegla meter, 3. februarja 2009 so namerili kar 163 cm. V Murski Soboti je bilo največ snega leta 1986 (61 cm), v Novem mestu pa leta 1999 (65 cm). Na Kredarici so rekordno debelino snežne odeje izmerili aprila 2001, in sicer okroglih 7 metrov.