Priznam, ustavil sem v podvozu, ampak jako lokalnem, ne avtocestnem, pa še na bankino sem zapeljal, tako da res nisem oviral prometa, mame mi. Toča je pač glasno bobnela po strehi in šipah in ustrašil sem se za pleh. Ni bila debela, manjša od frnikole, in je tudi kmalu ponehala. Z ljubljeno sva se z lahkim srcem zapeljala štiri kilometre naprej, v domači kraj.
Tam pa katastrofa. Ženin avto totalno obtolčen, na strehi in havbi udrtina pri udrtini, kot bi bil parkiran sredi kamnoloma, ne pa na dolenjski travci (ta v nasprotju z dolgočasno angleško vključuje regrat, deteljo in kar še drugega plevela prinese po zraku). Na hiši in gospodarskem poslopju je polomilo nekaj strešnikov. Rož okrog verande ni bilo več, samo še scefrana in polomljena stebla so štrlela pokonci. S stoletne tepke je zbilo vse hruške, drevje je bilo oguljeno, kot bi bila jesen. Po tleh so ležala bela zrna, lahko bi jih kidal z lopato. Počasi so se talila, toda še vedno so bila ogromna, večja od oreha. Soseda sta mi pokazala fotografije na mobitelu: eden je zrno toče slikal z jajcem, drugi ga je primerjal z vinogradniško breskvijo. Po velikosti sta bila enaka. Ni bilo za ven hoditi, sta dodala, če bi tole priletelo na glavo ...
Vrt je dobesedno sfriziralo. Paradajz na tleh, fižol je poraziralo z rakel, bučke prerešetane, samo zelje je kljubovalo pa krompir je bil na varnem pod zemljo (tam ima itak dovolj dela z bramorjem).
Avto sem v ponedeljek peljal na zavarovalnico in si olajšan oddahnil, ko so mi povedali, da za točo ni odbitne franšize. Zelenjavo bomo kupovali v trgovini, prav bogatega pridelka se tako nismo nadejali.
Postavil sem se v kožo kmetov, ki po dolgomesečnem obdelovanju zemlje v 10 minutah ostanejo brez pridelka. Družina brez zaslužka, brez hrane. Če je mene togota prevzela ob stolčenih petih kilah paradižnika, kakšen obup mora navdajati šele njih! Sploh če nimajo zavarovano.
Pa še nekaj me je trlo, ko sem cepetal po beli brozgi: vlade zaradi toče ne morem poslati k vragu. Kdo je kriv? Mogoče bi izvedel pri nedeljski maši.
