Titu je za novo leto
 nazdravila s čevljem

LJUBLJANA – Silvestrovo in zadnja noč v letu nista več tisto, kar sta bila nekoč. Božič in božični večer sta ju popolnoma zasenčila, svoje pa je zadnja leta naredila še recesija in posledično prazne denarnice. Pri tem mislim zlasti na silvestrovanja v hotelih in gostinskih lokalih po Sloveniji, priljubljena še pred desetletjem ali dvema. Večina gostincev bo imela za silvestrovo zaprto ali pa imajo tako že ves teden pred zadnjo nočjo v letu. Podobno je tudi po hotelih, ki pa so letos močno spustili cene, še v hotelu Palace v Portorožu, bržkone našem najimenitnejšem hotelu, lahko silvestrujete za krepko manj denarja kot pred leti.

Pri Jankoviću za 40 evrov

Bo pa zato zlasti v večjih slovenskih mestih, na njihovih trgih in ulicah, zelo živahno. V Ljubljani bodo na mestnih ulicah in trgih v starem jedru ter na Prešernovem in Kongresnem trgu najbrž rajali desettisoči.

Ljubljanski župan Zoran Janković je Druženje velike mestne družine, kakor je poimenoval novoletno zabavo vseh uslužbencev Mestne občine Ljubljana (MOL), javnih podjetij in zavodov, katerih ustanoviteljica je MOL, organiziral že sredi decembra. »Udeležba je bila prostovoljna, namenjena sproščenemu druženju,« so povedali na občini in dodali, da je bila vstopnina oziroma konzumacija 40 evrov na osebo, od tega je pet evrov prispeval posameznik, 35 pa sindikat oziroma podjetje ali zavod, se pravi tudi vse šole in vrtci, ki naj sicer ne bi imeli denarja niti za malice otrok. Koliko denarja so tako zbrali, so na MOL zamolčali, prav tako niso hoteli povedati, koliko je zabava na Gospodarskem razstavišču stala in kdo vse jo je financiral. Tudi pevski honorar Jankovićeve ljubljenke, Dalmatinke Danijele Martinović, je ostal skrivnost.

Elita v Klubu poslancev

Nekoč, ko smo bili še v objemu rajnke socialistične Jugoslavije, je bilo precej drugače. Na ulicah in trgih se ni smelo dogajati nič, množica ljudi tam bi bila hudo nevarna za oblast, vsaj tako je ta mislila, zato pa so tisti, ki so bili na oblasti, veselo silvestrovali po elitnih hotelih, najvišja partijska smetana pa, vsaj kar zadeva Ljubljano, v nekdanjem Klubu poslancev na Puharjevi, ki ga že dolgo ni več. Stavbo so podrli, tam je že dolgo prizidek Narodne galerije. V Klubu poslancev se je tudi sicer zbirala partijska elita, tam so naši vrli funkcionarji poceni jedli in pili ter igrali šah in karte ter malce pokramljali, daleč od oči in ušes proletariata. Tam je večkrat (zanimivo, da so bili tovrstni klubi v prejšnjem režimu nezaželeni, malone prepovedani, saj naj bi bili znak imperializma in kapitalizma) silvestroval tudi Josip Broz - Tito, kajpak z Jovanko. Na enem prvih silvestrovanj po vojni je bila v Klubu poslancev poleg svojega moža, najvišje slovenske partijske živine, kot se je tedaj reklo, Mihe Marinka, tudi žena Mica. Mica, sicer partizanka in prvoborka iz Prebolda, sestra narodnega heroja Slavka Šlandra, ki je sicer rada pogledala v kozarec, so pozneje pripovedovali tisti, ki so bili tam, se ga je menda tako nalezla, da je tovarišu Titu nazdravljala kar z lastnim salonarjem, polnim žlahtne kapljice. Mica se od tedaj bojda ni smela več pojavljati v javnosti, kaj šele na kakšnih proslavah, na katerih je kakopak v prvi vrsti sedel njen mož. Čepela je doma, v hiši na Vrtači v Ljubljani, iz katere je, lahko da so bile to zgolj babje čenče, ki so krožile tudi po visokih partijskih krogih, kar čez okno metala prazne steklenice, ki jih je potem miličnik, ki je čuval Marinkovo hišo, pobiral po pločniku in glaževino pospravljal na vrt.

Striček Mraz podoben Miklavžu

Titu so v najdaljši noči večkrat igrali Avseniki, zlasti kadar je silvestroval na Brdu. Kot ve povedati Slavko Avsenik, je bila njihova pevka Ema Prodnik tudi zadnja Brozova soplesalka. Na silvestrovo, verjetno se je to zgodilo leto ali dve pred 1979., ko je zadnjič v življenju silvestroval v družbi, in to na Brionih, stregli pa so mu naši natakarji z legendarnim šefom ljubljanske Šestice Edom Sikirićem na čelu, so Avseniki maršalu zaigrali valček Spomin. Napovedali so solo za Tita, Ema pa ga je zaprosila za ples, in ni ji ga odklonil. Leta 1979 na Brionih ni več plesal niti Avsenikov ni bilo tam, zato pa je velikemu osvajalcu ženskih src prepevala njegova zadnja srčna dama, dalmatinska operna diva Gertruda Munitić.

V porumenelih časopisnih člankih iz konca leta 1948 lahko preberemo tudi o prireditvi Novoletna jelka kot kolektivnem otroškem prazniku, ki je bila na silvestrovo na Kongresnem trgu. Tega leta se je, kot kaže, prvič pojavil najprej striček Mraz, ki je otrokom razdelil darila, prvič pa je omenjen tudi dedek Mraz.

Kot lahko preberemo v članku iz januarja 1949, se je »dedek Mraz, ki se je po svoji zunanjosti zelo približal Miklavžu«, še prej kot v Ljubljani pojavil v Celju, in sicer v istoimenski pravljični igri ruske pisateljice M. Šurinove, kar so v Slovenskem poročevalcu ocenili za zelo primerno rešitev. Nastopil je kot kmečki očanec s kučmo v starinskem belem kožuhu z narodno ornamentiko, kot popotnik, ki je mnogo videl in mnogo ve in zato lahko govori o resničnem življenju pri nas. Pojava tega očanca se lahko prilagodi lokalnim potrebam: v Ribnici je to lahko šegavi Ribničan, v revirjih, na primer, rudar v delovni obleki, škornjih in s svetilko, še piše v Slovenskem poročevalcu.

Marinkovi in Slodnjakovi

V mogočni vili na Vrtači v Ljubljani sta poleg Mihe Marinka, sicer doma iz zasavskih hribov nad Trbovljami, in njegove žene Mice iz Savinjske doline živela tudi njuna hči Vera in sin Miha. Slednji je, tako kot seveda mati in oče že pokojni, Vera pa jih ima danes več kot šestdeset. Pozneje, ko se je poročila z Markom, sinom akademika, univerzitetnega profesorja, literarnega zgodovinarja, kritika, pisatelja in največjega slovenskega prešernoslovca, Antona Slodnjaka, se je odselila od doma in živela pri Slodnjakovih na Večni poti, v hiši pod Rožnikom, kjer je danes rezidenca portugalske ambasade. Iz Verinega zakona z enim iz plejade največjih slovenskih dramaturgov so zdaj že odrasli otroci. Vendar je bil Marko Slodnjak razcepljena oseba, kot je zanj dejal njegov prijatelj, literarni zgodovinar, filozof, esejist, kritik, dramaturg, prvak slovenske duhovnosti druge polovice 20. stoletja, že pokojni Taras Kermauner, in je že leta 1984 dvignil roko nadse, skoraj trideset let ga ni več. Marko je imel starejšega brata, bil je letnik 1937, sijajnega gledališkega in filmskega igralca, menda najboljšega slovenskega Hamleta vseh časov, Toneta. Niti ta ni imel sreče v življenju: že leta 1971 je umrl za posledicami prometne nesreče v Črnučah v Ljubljani, v kateri je bil udeležen kot sopotnik.