BREŽICE – »Jaz sem ponosen, da sem sin Nikole in Milice Smiljanić!« je odločno dejal še ne 50-letni Stanko. Oba sta že pokojna: izjemno navezana sta odšla drug za drugim, mama pred dvema letoma, oče lani.
Bila sta nadvse spoštovana. Milica, na primer, je bila dolgoletna inšpektorica v Službi družbenega knjigovodstva, njen mož je bil vojna sirota, potem pa postal nemara prav zaradi tega tako neustrašen vojak, da sta ga naposled krasila celo polkovniški čin in naziv komandant vojaškega letalstva.
Spoznal je maršala
Pravzaprav je bilo življenje Nikole Smiljanića kot nekakšen tropski gozd, na katerega so ves čas deževala ta ali ona priznanja, na katera je tako ponosen tudi njegov sin Stanko. Ta pravi, da že komaj čaka, da si bo v Bosni, kamor se namerava preseliti, končno uredil zastekljeno vitrino, v katero bo postavil vse očetove plakete, vsa priznanja in nagrade, kot je, denimo, Bloudkova za dolgoletno in zanesenjaško delo v brežiškem športu, tam bo prostor še za nešteto spominov, med katere gotovo spada tisti utrinek z Brionov, ko je bilo Stanku pet ali šest let. Ko je bil postroj in je Nikola držal za roko svojega sinka. Srce je že pošteno razbijalo, ko se jima je približal sam maršal. Tito je potem Stanka pogladil po lasišču. »Kaj je dečko?!« ga je vprašal. Pa je malemu postalo tako nerodno, da se je raje sramežljivo oprijel očetove noge ter raje kar od tam zrl v poglavarja, ki je njegovemu očetu pomenil vse. »Tito je bil zanj tako tata kot mama,« je razodeval Stanko.
Nikola in Tito sta se odlično poznala. »A raje ne bi o tem, kaj je bil oče dejansko Titu …« Nekaj je že moralo biti, da ga je Josip Broz tako močno cenil, smo premišljevali, pa saj mu je ne nazadnje podaril svojo pištolo! Ta bo prav tako odromala v spominsko vitrino, toda šele takrat, ko bo spet v Stankovih rokah. Vse dotlej bo očitno izgubil še kar veliko dragocenih živcev. Na robu joka je izdavil: »Zdaj me jebejo že vsi, in to zaradi pištole, ki jo je Tito podaril očetu, oče pa meni!«
Ker jabolko ne pade daleč od drevesa, je šel po očetovih stopinjah tudi Stanko Smiljanić. »Vsi imajo napačno predstavo, češ da so to sami poklicni morilci, kar seveda ni res!« je dejal in navrgel, da je lep čas svojega življenja preživel v francoski tujski legiji, pod drugo identiteto prečesal Afriko, Karibe in še kaj, se vešče izmikal smrti. Potem pa pride človek v Slovenijo in ugotovi, da je zbirokratiziran državni aparat pravzaprav hujši kot, denimo, nevarne širjave okoli Čadskega jezera.
Njegova agonija, pravi, traja že deset mesecev. Toliko časa je namreč brez pištole, ki jo je podedoval po očetu. Pravi, da so organi zaradi te pištole znamke Crvena Zastava in 7,65-milimetrskega kalibra nervirali tudi očeta.
Nekoč, ko je očeta nekaj močno razjarilo in je tulil »vsi vi ste lopovi, vse bi vas bilo treba pobiti,« so ga prijavili zaradi kršenja javnega reda in miru. Poklicali so ga z upravne enote, zahtevali, naj prinese pištolo, in jo zasegli.
Z orožjem v žepu
Kmalu po tem, na začetku lanskega leta, je Nikoli Smiljaniću odpovedalo srce. Stanko se je vrnil iz Francije in ugotovil, da je podedoval nekdanje vojaško stanovanje, nekaj delnic in – pištolo. Stopil je do Irme Šušterič, svetovalke na brežiški upravni enoti. Stanko pravi, da je bila zelo prijazna. Povedal ji je, da bi zaseženo pištolo rad imel za spomin, zato naj ji kar uničijo udarno iglo, saj ni želel, da bi bilo kakšnih 40 let staro orožje še naprej aktivno. Pištola je bila tedaj sicer že pri znanem novomeškem puškarju Antonu Anclju, menda že četrti mesec. Smiljanića, ki je že razpolagal s sklepom o dedovanju, je črvičilo, ali je kaj novega s pištolo. Ancelj naj bi mu dejal, naj kar pride po orožje.
Stanko je šel v Novo mesto, vzel pištolo, a tudi opazil, da še ni bila onesposobljena. Najbrž ga je tudi zaradi tega že naslednji dan presenetil klic z upravne enote. »Gospod Smiljanić?«
»Pri telefonu …«
»Slišimo, da imate pri sebi to pištolo, ob tem pa nam je na uho prišla še novica, da ste prišli v spor z Ancljem.«
»Kakšen spor neki?!« je zavrelo v Stankovi glavi.
»Prinesite nam, prosim, to pištolo!« je še izvedel sredi južine. »Takrat sem znorel, vzel pištolo, jo vtaknil v žep,« je pripovedoval. S pištolo v žepu je potem nevarno stopal po brežiških ulicah, vstopil na upravno enoto, jo vzel iz žepa in dejal: »Evo, tu imate pištolo, naredite z njo, kar želite! Jaz te pištole ne rabim, imel bi jo le za spomin!«
Kriva je Evropska komisija?! Z ministrstva za notranje zadeve so nam o zadržani pištoli Stanka Smiljanića sporočili: »Pri delovanju Komisije za izdajanje potrdil o onesposobitvi strelnega orožja je nastal določen zamik predvsem zaradi izjemno kratkega roka od objave Izvedbene uredbe Komisije (EU) 2015/2403 o določitvi skupnih smernic o standardih in tehnikah za onesposobitev, ki zagotavljajo nepreklicno neuporabnost onesposobljenega strelnega orožja v evropskem uradnem listu, do njene uporabe. V tem času je Ministrstvo za notranje zadeve sprejelo spremembo Pravilnika za izvajanje Zakona o orožju, spremembo Pravilnika o določitvi cen orožnih listin, naročilo izdelavo žigov pri zunanjemu izvajalcu, uredilo tiskanje spremenjenih potrdil o onesposobitvi ... Prvo preverjanje onesposobitve orožja je komisija tako izvedla 14. septembra 2016, ko je bilo obravnavanih sedem kosov orožja. Na tem preverjanju je bilo ugotovljeno, da žigi niso izdelani tako, da bi lahko služili svojemu namenu. O navedeni napaki smo obvestili zunanjega izdelovalca žigov in po zadnjih zagotovilih naj bi bili izdelani v kratkem, saj so bili novoizdelani tudi že testirani. Ugotovljeno je bilo tudi, da noben kos orožja ni bil onesposobljen tako, da bi ustrezal tehničnim ukrepom iz Izvedbene uredbe. Na podlagi tega je bilo ugotovljeno, da puškarji različno razumejo tehnične ukrepe za onesposobitev orožja kot tudi same izraze. Ker je v interesu komisije, da je čim manj orožja, ki ga je treba preveriti, zavrnjenega, saj zavrnitev pomeni za puškarja in lastnika orožja dodaten strošek, smo na Evropsko komisijo naslovili vprašanja glede izvajanja Priloge I Izvedbene uredbe, odgovora pa še nismo prejeli.« |
Vse odtlej se mu ne sanja, kje je, kdo jo ima, kaj se z njo dogaja. Nihče ga ne obvešča. Zato je zadnjič poklical na ministrstvo za notranje zadeve, in sicer Milana Zemljiča, ki bdi nad tovrstnim orožjem. »Nihče me ne obvešča, povejte, kaj se dogaja s pištolo?!« je rekel Zemljiču. Izvedel je, da mora orožje zaradi evropskih predpisov še na graviranje, bržkone zaradi serijske številke, da pa imajo nekega graverja, ki naj bi bil predrag. »Poglejte, ne zanima me, to je moje, in na vas je, da to čim prej uredite!« je zarenčal Stanko.
Ko smo ga povprašali, kaj si misli o leto dni dolgem nategovanju glede podedovane pištole, je samo zamahnil, da pravega odgovora res nima, da pa so zanj tako in tako vsi skorumpirani.
Izgovorov, ki se jih je nabralo zaradi te pištole, je Stanko Smiljanić resnično že sit. Celo tako, da kani zapustiti Slovenijo.
