Tito je zapisal: Kosilo je bilo dobro

Bogata narodnobuditeljska zgodovina se je začela že v Kavarni Prešeren in se nadaljevala tudi, ko je ta 1861. spremenila ime v Kavarna Kunstelj, po novem lastniku Francu Kunstlju. Največji razcvet slovenstva je sledil, ko je postal lastnik Rudolf Kunstelj, ki je 1906. tedaj že gostilni in nič več kavarni prizidal dvorano z odrom. V gostilni so prirejali kulturne in zabavne dogodke ter politične shode. Poleg tega so v njej imela svoj sedež različna društva, tudi Sokol, ustanovljen leta 1908, katerega predsednik je bil prav Rudolf Kunstelj. Ko je gostilna 1926. prišla v roke družine Štiherle, so nadaljevali kulturno in športno dejavnost. Do druge svetovne vojne je v velikem salonu deloval kino, največji gostilniški prostor pa so uporabljali tudi za sokolske telovadne nastope in plese.

Med vojno postojanka

Jerica in Janez Štiherle sta bila zelo podjetna. Ko so v Radovljico začeli prihajati letoviščarji, kot so rekli prvim turistom, sta se lotila oddajanja sob, v 30. letih pa sta postavila prvo hladilnico na Slovenskem. Ta je bila izdelek svetovno znane ameriške firme Frigidare, po kateri se je takrat pri nas hladilniku reklo frižider. Janez je imel tudi skladišče za pivo laško, ki ga je s konji čez teden razvažal drugim gostincem na Gorenjskem. Ob koncu tedna pa je zapregel kočijo in prevažal letoviščarje. Gostilna je delovala tudi med drugo svetovno vojno, čeprav so si Nemci v njej uredili policijsko postojanko. Dogajalo se je, da sta na štedilniku hkrati kuhala mama Jerica za goste in nemški kuhar za nemške orožnike. Oba sinova sta morala v nemško vojsko, iz katere je Anton prebegnil k partizanom, mama Jerica pa je te stalno obveščala, kdaj in kam bodo šli Nemci na hajko.

Po drugi svetovni vojni so pred gostilno postavili veliko plesišče. Leta 1965 so ob skednju uredili tri sobe, ki so imele svojo prho, kar je bil takrat nadstandard. Gospodar Anton pa se je že takrat želel od kmetijstva popolnoma preusmeriti v turizem. Njegove zamisli je uresničil sin Toni, ki je po njegovi smrti prevzel gostilno, še prej pa se je v tujini izučil za odličnega kuharja in gostinca.

Zelo pomembni gosti

Ker je bil partizan Tone Štiherle takoj po vojni nekaj časa osebni voznik Ivana Mačka - Matije, so gostilno v povojnem obdobju obiskovali številni socialistični veljaki, med katerimi je bil tudi Tito, ki je oboževal domačo kmečko hrano, po kateri je vselej slovela Gostilna Kunstelj. Po enem od takšnih nenapovedanih obiskov je v spominsko knjigo napisal: »Ručak je bio dobar.« (Kosilo je bilo dobro.) Tonijeva 11-letna sestrica, ki mu je stregla, pa si je obiskovalca zapomnila po izjemno visoki napitnini. Ob odhodu ji je maršal v dlan stisnil takrat največji bankovec za 5000 dinarjev. Kunstljevi so med drugim gostili tudi madžarskega predsednika Janoša Kadarja in edinega jugoslovanskega Nobelovega nagrajenca, pisatelja Iva Andrića. Največ uglednih gostov iz tujine pa so postregli, ko je gostilno prevzel sin Toni. Poleg vrhunskega kuharja je bil namreč tudi vrhunski športnik. Bil je odlični smučar in pozneje predvsem eden najboljših slovenskih golfistov. Zato je pritegnil veliko svetovno znanih smučarjev, med katerimi jih je mnogo po končani športni karieri začelo igrati golf, tudi na blejskem igrišču. Tako so se med goste Gostilne Kunstelj zapisali Ingemar Stenmark, Franz Klammer, Lasse Kjus, Tomas Sykora in Finn Cristian Jagge, ki je, čeprav ni znal slovensko, na enem od obiskov zrecitiral Prešernov sonet O, Vrba v izvirniku. Toni Štiherle se je lani upokojil, gostilno pa je prevzela hčerka Maja, poročena Buden.