Titanik je bil ladja presežnikov: največja, najtežja, najrazkošneje opremljena. Tehtal je 46.328 ton, dolg je bil 269 metrov, širok 28. Imel je štiri 19-metrske dimnike, od katerih pa eden ni deloval – ladji so ga dodali zato, da bi delovala mogočneje.
Giganta so zgradili 31. marca 1912 v ladjedelnici v Belfastu. Ko se je Titanik 10. aprila odpravil na svojo prvo in zadnjo pot, so bili prepričani, da je ladja, namenjena plovbi čez veliko lužo na liniji Southampton–New York, nepotopljiva.
Ladja na dva dela
Titanik je po štirih dneh plovbe 375 milj južno od kanadske Nove Fundlandije ob 23.40 trčil v ledeno goro in se po treh urah potopil na morsko dno, 3800 metrov globoko. Šele leta 1985 je ostanke brodoloma našla raziskovalna ekipa pod vodstvom dr. Roberta Ballarda. Takrat so odkrili, da se je ladja prelomila na dva dela, deli ladje, pohištvo, jedilni pribor in osebni predmeti potnikov pa so bili raztreseni več kot 2,6 kvadratnega kilometra okrog jedra razbitin.
Po nepopolnih statistikah je od 2240 potnikov in članov posadke katastrofo preživelo le okrog 705 ljudi. Med preživelimi naj bi bila tudi Slovenca Franc Karun in njegova petletna hčerka Manca. Večina je umrla zaradi podhladitve v ledeno mrzlem morju, saj je bilo le 20 reševalnih čolnov. Iz vode so rešili nekega Walterja Belforda, ki se ga je pred tem pošteno napil: »Vsake toliko časa sem naredil požirek viskija, da mi je ostalo toplo. Še ko sem bil rešen, je ostalo nekaj požirkov.«
O Titaniku je bilo napisanih več knjig, muzikalov, posnetih je bilo več nanizank, filmov, ob stoletnici pa so v Belfastu, na kraju, kjer so ga splavili, odprli mogočen muzej, hišo Titanika.
Titanikova zgodba
Zgodba je pritegnila tudi avtorico bloga zgodovinarka.si Mirjam Oblak, da je med svoje prispevke uvrstila tudi Titanikovo zgodbo. Samo zbiranje podatkov ji je vzelo veliko časa, za lažje razumevanje si je ogledala črno-beli film A Night to Remember in Cameronov film Titanik. »Zadnji mi je bil zelo všeč, ker zgodbo podaja zgodovinsko zelo verodostojno in ker jo gledalec zaradi romantičnega razmerja med glavnima junakoma doživlja tragično, kakršna v resnici je.«
Ni upošteval navodil
Predvsem v zvezi z nedavnimi nesrečami velikih križark se zastavlja vprašanje, kako je z varnostjo na potniških ladjah danes. Slavko Franca, inženir za ladijsko strojništvo in upravitelj stroja, je v 38 letih na morju doživel ogromno neumnosti. Kot pravi, danes z vso tehniko in komunikacijo, ki jo imajo ladje, o varnosti odloča le človek. In prav človeški dejavnik je vzrok nesreč. Titanik je plul po krajši poti, kjer so bile ledene gore, čeprav so bili o nevarnosti obveščeni. Titanikov kapitan Edward Smith navodil ni upošteval in je ladjo pognal na dno morja.
»Najpomembnejša naloga kapitana je odgovornost za življenja potnikov in posadke, šele nato odgovornost za vse drugo. Je nad vsemi, tudi nad lastnikom ladje, in nihče mu ne more zapovedovati drugače!« poudarja izkušeni pomorščak Franca. Leta 1994 je plul blizu tragedije: v nevihti je potniški trajekt MV Estonia – plul je iz Talina v Stockholm – izgubil sprednjo rampo in se potopil z 852 potniki. Vzrok ene najhujših nesreč 20. stoletja je bil – kapitan. V nevihti ni menjal kurza in ni zmanjšal hitrosti. Franca je plul tudi blizu kraja, kjer je potonil potniški trajekt MS Herald of Free Enterprise na liniji Dover–Calais; ko je 1987. izplul iz pristanišča Zebrugge v Belgiji, je imel odprto prednjo rampo. Potonil je v nekaj minutah. Krivec – kapitan, 193 mrtvih.
Konstrukcija današnjih ladij je taka, da pri nesreči ostanejo na gladini čim dlje, kar je bistveno pri reševanju potnikov in posadke. Na komandnem mostu je več radarjev, naprav za alarmiranje, senzorjev vseh vrst, komand za upravljanje pogonskih motorjev, naprav za gašenje požara, komunikacijo s svetom, na desetine je tudi računalnikov. Franca meni, da je tehnologije toliko, da moraš imeti 10 poklicev, če hočeš vse obvladati. Zato so najboljši računalnik človeški možgani, najboljši radar pa človeško oko.
Starejša od Titanika
Po slovenskem morju še danes pluje ladja, osem let starejša od Titanika. Zasidrana je ob pomolu skladišč soli v Portorožu, imenuje se Laho. Zgrajena je bila leta 1903 na Nizozemskem. Kot tovorna ladja je plula med Evropo in Kanado, nato je bila spremenjena v potniško. Lastnik, kapitan iz Lucije, jo je kupil
v Nemčiji.
