Ivan Kramberger, ki je v nemškem Duisburgu dobro zaslužil, se je lotil obnavljanja odsluženih dializnih aparatov in jih podarjal bolnišnicam v domovini. Sam je nekje zapisal, da jih je podaril enainštirideset, prva dva bolnišnici v Murski Soboti, med drugim tudi bolnišnici v Beogradu. Imel je poslovno žilico, saj je aparate poceni odkupil, jih popravil in nadgradil s svojimi inovacijami ter jih podaril naprej, najbrž pa je katerega tudi prodal in tako pokril stroške za dobrodelne nakupe. A nedvomno je bil njegov namen pomagati čim več ljudem. Ne nazadnje je različnim zdravstvenim ustanovam v Jugoslaviji podaril več ton zdravil. Že v Nemčiji si je pridobil veliko pozornosti javnosti, organiziral je srečanja z novinarji. Izbiral je zanimive teme, ki so ljudi zanimale. V svojem znanem slogu je kritiziral oblasti, ki da zapravljajo denar za manj potrebne stvari, hkrati pa pozival, naj dajo več za dializne aparate, naj več vlagajo v skrb za ljudi, predvsem za bolnike, invalide in siromašne. Njegovi nastopi so bili, pravi brat Ludvik, precej odmevni. V Duisburgu je delal do leta 1983, ko se je invalidsko upokojil, in z ženo Marjeto sta se vrnila v Slovenijo, kjer sta med njunim bivanjem v Nemčiji pri sorodnikih odraščala Boris in Danijel, Marjetina sinova iz prejšnje zveze. Ob Negovskem jezeru je zgradil veliko hišo in odprl gostilno. Leta 1986 se je družina povečala – rodil se je sin Ivek, 1990. pa še Denis.
V tem času je glas o »dobrem človeku iz Negove« segal v vse slovenske kraje. Vse več je bilo slišati o Ivanovi dobrodelnosti, o njegovih razmišljanjih in načrtih, vse to pa je počel na način, ki ga ni bilo mogoče prezreti. Ljudje so radi prisluhnili njegovim preprostim besedam, Ivanova podoba posebneža se je nekako skladala s tem, kar je razglašal. K Negovskemu jezeru so se začela prava romanja obiskovalcev iz vseh slovenskih krajev. Radovedno so si ogledovali grobnico, ki jo je Ivan zasnoval sam in napovedoval, da bo to kraj njegovega zadnjega počitka. Obiskovalce je razveseljeval tudi z raznimi vragolijami in pridobival njihovo podporo.
Ljudje so mu prisluhnili
Radodarnemu razdajanju je sledilo vse pogostejše druženje Ivana Krambergerja z množicami ljudi. Bil je deležen vedno večje pozornosti, ugotovil je, da mu radi prisluhnejo, ko spregovori o težavah malih ljudi. Očitno je nekje v sebi nosil željo, da vse to deli z javnostjo. Začel je pisati knjige. Pravzaprav ni pisal sam, svoje spomine in misli je posnel na diktafon, v pisno obliko pa so zbrani material spravili drugi – predvsem žena Marjeta in brat Ludvik, ki je bil kot dolgoletni pisec prispevkov za različne časopise vešč pisanja.
Ludvik se spominja teh časov: »Ko se je Ivan vrnil v Slovenijo, smo se veliko družili. Pravzaprav smo bili tudi prej ves čas v stiku, tu pa je začel nekako na novo. Potreboval je pomoč, tudi prek mene je iskal nove zveze. Ko se je odločil za knjige, sem sodeloval. Deset knjig je izšlo, sedem sem jih po njegovih posnetkih napisal jaz. In še drugi so pisali. Ivan ni pritisnil niti tipke na pisalnem stroju. Najin dogovor je bil – ti snemaš, jaz pišem, pri čemer je bila moja prednost ta, da sem njega in njegovo življenje seveda dobro poznal. Mislim, da je bilo vse skupaj s ponatisi tiskanih 185.000 izvodov knjig! Vse v samozaložbi. Nekaj so tiskali v Murski Soboti, nekaj v Čakovcu, kjer je nekoč naročil tisk 25.000 knjig. Naklado je določil sam. Bil je samozavesten, rekel je, da bo vse prodal. In je res. Knjiga z naslovom Dobri človek iz Negove je izšla tudi v hrvaškem jeziku. Tako rekoč polpismeni dimnikar, dobrotnik in bogataš, ki so mu mnogi zavidali, nekateri pa so ga povzdigovali v oblake, je imel nedvomno nekaj velikih sposobnosti. 'Moje knjige morajo biti tiskane z velikimi črkami, da bodo stare babnice videle brati,' je v svojem slogu govoril v ožjem krogu sodelavcev. Rekel bi, da je Ivan obvladal marketing,« pravi Ludvik, »s prodajo knjig je to dokazal. Ljubljana je bila zanj center, tam je največ prodal. Bilo je kot nekakšno poplačilo za njegovo dobrodelnost.«
Predsedniški kandidat
Ivanovo delo dobrotnika ter življenje, opisano v knjigah, sta se ljudi dotaknili. Znal je ustvariti vzdušje, ki je v ljudeh vzbujalo upanje. Njegove besede so jim legle na dušo. Leta 1990, v obdobju procesa osamosvajanja Slovenije, je čutil, da ga imajo množice rade. Pozornost je vzbujal povsod, kjer se je pojavil. Sklenil je, da na svoj način preizkusi, koliko mu ljudje zaupajo. Odločil se je, da kandidira za predsednika predsedstva Republike Slovenije.
Brez zadržkov in zelo samozavestno se je postavil ob bok preostalim kandidatom – Milanu Kučanu, dr. Jožetu Pučniku in dr. Marku Demšarju.
Za podporo kandidaturi je od potrebnih pet tisoč dobil kar 22.000 podpisov državljanov. Med volilno kampanjo je spal kar v avtomobilu, sam je nalepil na desettisoče plakatov in obiskal več kot sto slovenskih krajev. Vse je financiral sam. Njegova pojava, črn klobuk, dolgi lasje in oster jezik so sprožili številne pripombe o resnosti volitev. Tudi njegovi politični tekmeci so se po tihem posmehovali. Toda Krambergerjeva popotovanja z odprtim bugattijem po Sloveniji, z opico Ančko na ramenih, so postala znamenitost, ki je združevala radovedneže in tiste, ki so Iveku verjeli. In ga imeli radi.
Govoril je o tem, da mu v življenju ni bilo z rožicami postlano, na javnih nastopih so ljudje z navdušenjem ter sočutjem prisluhnili njegovi zgodbi o uspehu revnega fantiča. Odkrite besede so se mnogim, predvsem revnejšemu sloju prebivalstva, globoko zarezale v srce. Po drugi strani so bili njegovi politični govori brez programa, včasih se je zapletal v protislovja, a vseeno so bili nastopi dobro obiskani. Trkal je predvsem na duše in ušesa preprostih ljudi. Z občutkom za socialne krivice si je pridobival naklonjenost. Z jezikom je tolkel levo in desno: »Če bom jaz predsednik, se bodo tisti, ki se zdaj vozijo v mercedesih, vozili s fičkami,« je grmel. In še: »Mogoče bodo tudi mene spravili stran tako kot Kennedyja in Olafa Palmeja,« je, kot bi bil jasnoviden, napovedoval že leta 1990.
Bal se je
policije in smrti
»Ko je sporočil odločitev, da kandidira, sem mu rekel: 'Ti ne moreš biti predsednik. Nimaš šol, nimaš znanja.' Pa mi je odgovoril: 'Če je bil lahko črnogorski vladar nekdo, ki še pisati ni znal, sem lahko tudi jaz predsednik, saj bo kdo drug zame delal. Če pa ne bo šlo, bom takoj odstopil. Tako bom vsaj videl, kaj si ljudje mislijo o tem!' Menim, da je res le preizkušal, kaj o njem misli narod. Dvomim, da je res imel veliko željo postati predsednik. Bil je pač človek, ki je imel izjemno rad pozornost, in to je bila zanj priložnost. Med govori na zborovanjih je nekatere stvari vnaprej napovedal, marsikaj se je pokazalo za resnično. Včasih je bil kot Nostradamus. In vedno je omenjal črne slutnje. 'Kaj, če se mi kaj zgodi?' je govoril. Lahko še povem, da je Ivan veliko dal na horoskop. In bil je vraževeren, največjo nelagodnost pa je občutil ob srečanjih s policijo. Ja, bal se je policije – in smrti.
