Tisoči Slovencev nad CSD zaradi odvzetih vnukov

VELENJE – Danes mineva natanko teden dni, odkar je Center za socialno delo Velenje kar iz vrtca odpeljal dva fantka, ki sta pred štirimi meseci izgubila starše – mamo Lidijo Škratek za vedno, očeta (vsaj) za niz dolgih let, kolikor jih bo prebil v zaporu zaradi njenega umora. Dečka sta odsihmal živela pri starih starših, ki pa jim CSD na ogorčenje javnosti ni dodelil skrbništva. Odkar je zgodba, v kateri sta največji žrtvi otroka, prišla v javnost, je sprožila različne odzive tudi pri pooblaščeni stroki. Po tednu dni je več uradnih izjav, ki si nasprotujejo. Kaj se je torej dogajalo na velenjskem CSD ob dodelitvi otrok?

Na to vprašanje od ponedeljka išče odgovor socialna inšpekcija ministrstva, ki na CSD Velenje izvaja nadzor primera dodelitve, še bolj pa nedodelitve otrok starim staršem. Znova se spreminja izjava, ki naj bi jo direktorica CSD Velenje Lidija Hartman Koletnik dala novinarki prejšnji teden glede neprimerne starosti babice Marije Otorepec: še prejšnji teden naj bi bila Otorepčeva – po izjavi Hartman Koletnikove – s 56 leti prestara za posvojiteljico, v ponedeljek pa je direktorica poudarila, da »center nikoli ni pogojeval pridobitve rejništva otrok s starostjo starih staršev«. Zdaj Hartman Koletnikova odgovarja takole: »Z naše strani nikoli nismo dali izjave, da je starost negativni razlog za rejništvo.«

Starost ni odločila, kaj pa je?

Minuli teden (ko je dodelitev skrbništva postala zgodba nacionalnih dimenzij) je podrobno poročilo o primeru zahtevala ministrica za delo, družino in socialne zadeve Anja Kopač Mrak, ministrstvo pa je izrecno zapisalo: »Posebej želimo poudariti, da starost rejnika ni zakonsko določena. V nobenem primeru ne more biti odločilna za to, pri kom bo otrok živel.« Starost rejnika je sicer problematična definicija, ki je – po mnenju odvetnika starih staršev Andreja Hostnika – »diskriminatorna navedba«. Diskriminatorne izjave delavcev CSD niso zaželene – a to ni edina izjava uradne osebe, ki doživlja spremembo v tednu dni.

Odvetnik Hostnik je zanikal še eno izjavo, ki naj bi prišla s CSD: »Glede na to, da je zakrožila informacija, da je Marija Otorepec na sestanku pri CSD Velenje marca soglašala s sodelovanjem za namestitev otrok v drugo rejniško družino, bi želeli poudariti, da je takšna informacija nepopolna, saj je bila moja stranka v podajo takšnega soglasja predhodno zavedena s hudim zavajanjem in prikrivanjem navzočih upravnih delavk.« Resda v zapisniku piše, da je Otorepčeva pripravljena sodelovati in da želita biti z dedkom obeh otrok Ivanom Škratkom seznanjena, kaj se dogaja z njunima vnukoma, a v resnici je to precej daleč od soglasja, da se otroka dodelita v rejništvo!

Ob tem je CSD uspelo v uradnih zaznamkih zmanjšati površino stanovanja s slabih 50 m2 na 35 m2. Odvetnik opozarja, da ni doslednosti v zapisih CSD. O nedoslednostih ali zavajanjih bo najverjetneje precej več govora, ko in če se primer približa sodnim dvoranam; a glede na nedorečenost in protislovja v uradnih papirjih bo precej zanimivo slišati, kako se taki postopki po(ne)srečijo socialnim službam. Kako je možno, da ljudje spreminjajo mnenja o rečeh, kot je starost skrbnikov in ki bi naj odločilno vplivala na nedodelitev skrbništva, nato pa naslednji teden ugotovijo lastno zmoto?

Medtem ko uradne institucije izvajajo nadzor – ki ga ob nedvoumnih odločitvah pristojnih sploh ne bi potrebovali –, pa se kaj malo ukvarjajo s prizadetimi starimi starši. Marija Otorepec nam je včeraj povedala, da tudi sedem dni po odvzemu še ni videla vnučkov, ki so ju odpeljali kar iz vrtca, brez vednosti nje in dedka Ivana Škratka: »Niso nama še omogočili stika z vnukom, odločbe ali pisanja še nisva prejela, nič nismo dobili.« Minuli petek sta bila Marija in Ivan vabljena na CSD Velenje; tjakaj sta prispela v spremstvu Velimirja Cugmasa, enega izmed obeh odvetnikov, ki ju zastopata; a dobila sta socialno pomoč namesto pričakovanega snidenja z vnučki. Slednje bi bilo tudi izpolnitev zakonske dolžnosti, s katero se je direktorica Hartman Koletnikova branila ondan – češ da imajo stari starši zakonsko pravico, da bodo še naprej ohranjali stik z vnuki – a tega se v praksi ne izvaja. Po drugi strani pa Hartman Koletnikova pojasnjuje: »V podobnih primerih to tudi izvajamo. Takoj, ko se bo situacija umirila, bo organizirano srečanje z dedkom in babico.« Kaj v Velenju pomeni umiritev situacije, ni obrazloženo.

Tri tisoč podpisov

Primer je vzel pod drobnogled tudi varuh človekovih pravic, ki pričakuje poročilo o tem, kako je CSD ugotovil največjo korist otrok in jih odvzel krvnim sorodnikom. Stališče o tem, ali so bile v navedenem primeru kršene pravice otrok, bo varuh oblikoval po pridobitvi vseh zahtevanih informacij.

Predvsem pa so reakcije širše javnosti nedvomne. »Krajani so se prvi odzvali na to, da se nam dogaja krivica. Podpora ljudi nas edino gor drži, ker proti tem ne moreš nič,« je povedala Marija, ki bo danes od enajstih naprej na shodu za svoja vnučka pred velenjskim CSD; verjetno se ga bo udeležilo precej izmed tri tisoč krajanov, ki ju z Ivanom podpirajo s podpisi. Ogromno ljudi pa je zlilo svoj bes tudi na družabnih omrežjih, kjer stotine objav in kritik linča direktorico CSD Hartman Koletnikovo. Slednja navaja: »Vse morebitne grožnje, ki so bile dane, smo posredovali policiji. Zavedamo se, da moramo v korist otrok sprejemati tudi ukrepe, ki jih okolica ne odobrava.«

Danes naj bi bili na novinarski konferenci jasni izsledki nadzora socialne inšpekcije, ki presoja korake, po katerih se je CSD Velenje odločil, da otroka iztrga sorodnikom in dodeli neznancem. Na pristojnem družinskem ministrstvu včeraj niso hoteli odgovarjati na naša vprašanja, češ da so dovolj urgentno ukrepali in da inšpektorica, ki je izvajala nadzor, pripravlja poročilo. A niso odgovorili niti na vprašanje, kdo bo nosil odgovornost za morebitne napačne odločitve. Je bila pa jasna Hartman Koletnikova: »Če bi se ugotovila strokovna napaka, bom prevzela objektivno odgovornost.« Besede odstop, za vsak primer, še ni zapisala.