MARIBOR – Nekaj deset metrov pred mariborskim pobreškim pokopališčem v najemniškem stanovanju živi ena najbolj žalostnih družin v štajerski prestolnici. V njem domujejo Karmen Jovan, njen partner Damjan Potrč ter njuni trije otroci, 12-letna šestošolka Marina Jovan Potrč, devetletni tretješolec Andreas in triletni Nik. Pred dobrimi tremi leti, natančneje 1. avgusta 2009, se jim je življenje z rojstvom najmlajšega sina postavilo na glavo. Že med porodom se je zapletlo, ko je še nerojeni Nik doživel pomanjkanje kisika v možganih.
Zdravniki so se sicer zavedali, da bodo posledice, te pa so se pokazale šele po štirih mesecih Nikovega življenja, ko je dobil prvi epileptični napad. Postalo je jasno, da je otroček na svet prišel s hudo telesno okvaro, s cerebralno paralizo in epileptičnimi napadi. Kljub hudemu udarcu se starši niso vdali v usodo. Karmen doma skrbi za Nika, medtem ko je Damjan zaposlen s skrajšanim delovnim časom.
Nesreča je zaljubljeni par še bolj zbližala in povezala, enako tudi starejša otroka, Marino in Andreasa. Odločna sta narediti vse, da bi Niku omogočili kar se da malo trpljenja. Poleg vseh zdravljenj, ki jih omogoča uradna medicina, sta se s pomočjo mnogo takšnih in drugačnih organizacij, društev, gospodarskih subjektov in posameznikov odločila za zbiranje sredstev, s katerimi bi Niku omogočili dodatno zdravljenje in pripomočke za lažje življenje. »Hudo je, da huje ne more biti, želimo mu pomagati, a ne moremo. Kljub vsemu se ne nameravamo vdati. Seveda je in bo težko, kajti smo petčlanska družina, ki živi v podnajemniškem stanovanju. Kot vidite, dva otroka sta šoloobvezna, Nik pa je otrok s posebnimi potrebami. In prav zaradi njega ne mislimo obupati, saj nikamor ne bomo prišli, če bomo samo tarnali in preklinjali usodo,« nam odločno pove Karmen, ki prejema nadomestilo za izgubljeni dohodek, ker mora biti ves čas poleg malčka.
Podarili tisočaka
V zadnjem prazničnem mesecu lanskega leta, ki je ne le za otroke, temveč za večino ljudi najbolj vesel mesec, poln pričakovanj in sanj, so tudi bralci Slovenskih novic pomagali malemu Niku. Med našim obiskom smo tako družino razveselili s čekom za tisoč evrov, ki ste jih zbrali. Karmen se za zbrana sredstva iz srca zahvaljuje vsem bralcem in drugim, ki jim tako ali drugače pomagajo.
Seveda bi mamica Niku rada zagotovila tudi posebne terapije pri strokovnjakih v Pesnici, vendar kako? Morebiti bi pomagale tudi katere druge terapije in homeopatsko zdravljenje, toda za vse so potrebna ogromna finančna sredstva, ki pa jih Jovan-Potrčevi nimajo. Zdaj jim bo vsaj nekaj časa v pomoč tudi denar, ki je prišel iz Krambergerjevega sklada. Izračunali so, da bi za pripomočke v stanovanju, zlasti da bi lahko voziček spravili iz hiše, ter nabavo ustreznega avtomobila, s katerim bi lahko otročka peljali, saj je zdajšnji premajhen, potrebovali vsaj 20.000 evrov.
Toda zavedajo se, da je v današnjem kriznem času težko pričakovati, da se bo zbralo toliko. Nekaj denarja se je sicer nabralo, tukaj je tudi že nekaj ton zbranih zamaškov, ki so jih delno že odpeljali v prodajo. Veselili bi se, če bi se še kdo usmilil in pomislil na malega Nika. Verjamejo, da je med nami še veliko ljudi dobre volje, predvsem tistih, ki jim bo žalostna zgodba segla do srca.
Niku je življenje naložilo kup zdravstvenih težav, s katerimi se iz dneva v dan zavzeto spopada vsa družina. Po besedah Karmen deček ne hodi, ne govori, brez opore ne more niti sedeti. Tudi glavice ne kontrolira, saj epilepsija in cerebralna paraliza kljub zdravilom nenehno pritiskata njegovo majhno telo. »Pogosto zboli tudi za bronhitisom, zaradi slabe prekrvitve ga je najbrž tudi zebe, a tega ne more povedati. Zato mora biti ves čas zavit v odeje. Ima tudi težave s požiranjem in sploh hranjenjem. Vsa hrana mora biti pasirana in moramo paziti, da ni kakšnega koščka, ki se običajno zaleti in ga je treba poaspirirati. Najraje ima čokolino in tudi zdravila za epilepsijo najlažje vzame z njim. Še vedno je v plenicah in tako bo žal tudi ostalo. Kljub vsemu imamo še vedno ogromno volje za pozitivne misli, saj je deček pravi sonček naše družine. Tudi starejša sestrica in bratec sta ga zelo lepo sprejela in ga imata zelo rada, čeprav zaradi njegove diagnoze trpita in si želita, da bi bil njun bratec zdrav in bi se lahko igrala z njim. Ker je naš Nik popolnoma odvisen od pomoči drugih, sem pustila službo in se posvetila samo njemu, saj potrebuje nenehne prevoze k zdravnikom na razne preglede in na fizioterapije,« dodaja mama, ki ima še vedno upanje, da se bo stanje vsaj nekoliko izboljšalo.
Karmen se sicer zaveda, da popolne ozdravitve nikoli ne bo, a kljub temu ne nameravajo opustiti boja za fantkovo zdravje ali vsaj za manj trpljenja. Tako so se med drugim po posvetu z društvom Never Give UP odločili tudi za akcijo zbiranje PVC-zamaškov, s čimer bi zbrali vsaj nekaj finančnih sredstev, s katerimi bi lahko Niku in tudi vsej družini vsaj malo olajšali vsakodnevno življenje.
