ŠKOCJAN – Ko me je Anica Gufler iz Klenovika pri Škocjanu na Dolenjskem poklicala po telefonu in povedala, da njen mož Fredi v domači delavnici izdeluje prelepe miniaturne hiške, se mi ni zdelo nič nenavadnega. In smo se zapeljali na Dolenjsko in našli njun dom v zaselku, od koder se vidi daleč čez osončene dolenjske griče.
Nova hiša ima urejeno okolico, ob steni pa razstavljenih nekaj izjemno natančno izdelanih hišic. Zraven sta tudi cerkvica in mlin v avstrijskem alpskem slogu. In priznam, še vedno mi ni potegnilo, čeprav mi nekaj ni štimalo. Ko pa sem stopil v delavnico in me je 63-letni Friedrich Gufler pozdravil po slovensko, a s trdim avstrijskim naglasom, je postalo vse jasno.
Spoznala sta se v Švici
Tudi delavnica je bila počiščena in pospravljena, nobene žagovine po tleh, orodje pa lepo razmeščeno po steni.
Friedrich je doma iz Moosa in Passeierja (Moso in Passiria v italijanščini) na Južnem Tirolskem, kakšnih 30 kilometrov severno od mesteca Merano in prav toliko južno od znanega Söldna, ki pa je že v Avstriji. Južna Tirolska je po prvi svetovni vojni pripadla Italiji in tako je ostalo, a se domačini ne dajo in še danes se v deželi govori pretežno nemško.
Friedrich je doma z značilne hribovske tirolske kmetije, kjer je odraščal, nato pa odšel na delo v Švico, tam sta se spoznala z Anico.
Slednja, tudi sama doma s kmetov, zato je vedela, kaj je garanje, se spominja: »Ko me je prvič pripeljal domov, me je njegova mama nekaj časa prijazno opazovala, nato pa rekla Friedrichu: 'No, zdaj si pa našel ta pravo.'«
Lepo sta se ujela in v Švici oba prislužila penzijo. A Švica ni tako daleč, da ne bi vsakih nekaj mesecev skočila domov na Južno Tirolsko ali Dolenjsko. In nekega dne sta se odločila, da si v Klenoviku postavita hišo. Zraven hiše Aničinega brata in sestre.
»Frediju je bilo tukaj zelo všeč,« pove Anica. »V Švici je sicer lepo, urejeno, delo pošteno plačano, a tu pri vas je življenje. Ni tako zateglo, pomagate si med seboj, sosed sosedu, pa kaj spijete in si vzamete čas, življenje pri vas je res lepo,« nam je priznal Friedrich.
V delavnici je bil rad od malega, učil ga je že njegov oče, ki je bil prav tako zelo spreten z rokami.
Najtežji del so streha in okna
Na pultu je imel Fredi pripravljeno do polovice izdelano tirolsko kmečko hišo s po štirimi okni v vrsti, ki jih vidimo na območju avstrijskih in švicarskih Alp.
Hišice, mline, cerkvice Fredi izdeluje v osnovi iz vezane plošče, a to je šele začetek: »Najtežji del je streha in pa okna.« V preteklosti so bile alpske strehe krite s skodlami, zato te naredi tudi Fredi za svoje miniature, vsaka je velika za dva nohta.
Spretno se zavrti po delavnici in pred nas postavi staro, napokano, posivelo desko: »Tole pa je material za okna.« Tako doseže patino, tisto barvo lesa okenskih polic, ki se je spominja iz otroštva. Les na zraku namreč potemni oziroma posivi.
In koliko časa porabi za eno hišo?
Na to vprašanje nam je natančno odgovoril: »Delam počasi, eno izdelam v treh tednih, porabim 14 ur.«
Na delavniški polici sem opazil bele kamenčke: »Iz tega pa izdelam fasado, malce je zamudno, a izpade lepo.«
Snežno bele, kot frnikole velike kamenčke s pravim cementom prilepi na fasado in tako doseže belino, ki jo vidimo na pravih tirolskih hišah.
Čeprav je Fredi pri delu zelo natančen, nam je priznal: »Pri vas je lepo, ker ne komplicirate, vse je bolj preprosto, v Švici je drugače.«
Anica in Fredi živita v Klenoviku že pet let. »Z bratom in sestro se prav lepo razumemo, midva uživava in hodiva naokoli. Prav te dni sva dobila vabilo Fredijevega sorodnika na ohcet, in bova šla,« doda Anica.
Nazadnje nam je Friedrich pokazal risbo svoje rojstne hiše na Južnem Tirolskem, ki mu je pri izdelovanju hišic še vedno navdih. »Pa dobro glasbo imate, Avsenike,« se je na koncu našega obiska zasmejal prijazni Friedrich Gufler, Tirolec v Sloveniji.
