Tino Belej poznajo številni Laščani, saj jo videvajo na različnih prireditvah, ki jih organizira javni zavod STIK Laško, v katerem je zaposlena že nekaj let. Njeno delo je pestro in posveča se mu z vso odgovornostjo. Dela na številnih projektih, povezanih s kulturo in turizmom. Toda njeno življenje je pred dobrimi devetimi leti viselo na nitki.
»Dobro se spomnim, zima se je že bližala koncu, ko sem čez noč opazila, da so se mi oči oziroma beločnice obarvale rumeno. Seveda je bil to znak, da je nekaj hudo narobe, zato sem šla k osebnemu zdravniku. Ta me je nemudoma napotil v celjsko bolnišnico, kjer so me zadržali čez vikend in v tem času opravljali različne preiskave. Jasno je bilo, da je stanje zelo resno, saj so moja jetra odpovedovala,« se tistih dni spominja Tina Belej, ki je bila takrat stara komaj 22 let. Iz Celja so jo nato premestili v ljubljanski klinični center. »Povedali so mi, da je zame edina rešitev transplantacija jeter in nadaljevali preiskave, predvsem pa poskušali odkriti, zakaj so jetra sploh odpovedala. Vzroka niso našli. Zame je bil to velik šok, sploh zato, ker nikoli prej nisem imela nikakršnih težav z zdravjem in tudi živela sem dokaj zdravo,« pripoveduje naša sogovornica, ki je upala, da se bo morda stanje vendarle še izboljšalo. A se ni. Nasprotno. Situacija je bila iz dneva v dan bolj kritična. Nadomestna jetra zanjo so prek Eurotransplanta našli v enem dnevu in še isti dan opravili presaditev. »Povedali so mi le, da bo operacija trajala okoli sedem ur, in priznam, da me je precej skrbelo, kako se bo vse skupaj izšlo. Sploh zato, ker je vse potekalo tako hitro,« pripoveduje Tina. Na srečo je vse potekalo, kot bi moralo, spremembo pa je občutila takoj, ko se je prebudila iz narkoze. »Moje počutje je bilo kot noč in dan. In tudi rumena obarvanost beločnic je v hipu zbledela. Ko sem 14 dni po transplantaciji prišla domov, sem se počasi privajala nazaj na vsakdanjo rutino,« pripoveduje sogovornica, ki je po transplantaciji na fakulteti za družbene vede v Ljubljani diplomirala iz kulturologije in sociologije, zato ima kar dve diplomi.
Hvaležna neznanemu darovalcu in njegovim svojcem
»Seveda se je treba zavedati, da transplantacija prinese s seboj določene obveze, in to za vse življenje. Treba je pač vsak dan jemati določena zdravila proti zavrnitvi, ki jih je včasih več, drugič manj. Trenutno jemljem le dve vrsti zdravil, počutim pa se povsem dobro. Sem pa imela dve zavrnitvi, in sicer eno že po tednu dni, drugo pa po enem mesecu. A vse to zdravniki uravnavajo s terapijami,« razloži Tina, ki so se ji številna vprašanja porajala šele po transplantaciji. Najbolj jo je skrbelo, da bi jetra znova odpovedala in bi morala še enkrat na presaditev. »Seveda življenje ni povsem enako kot prej, če nič drugega je treba skrbeti za ustrezno prehrano in pravšnjo količino gibanja. A sem se že pred tem dokaj zdravo prehranjevala in nisem pretiravala ne s sladkorjem ne z maščobami. In nisem opazila, da bi mi kar koli posebno škodilo. Niti sadje, denimo,« razloži Tina, ki o svoji izkušnji govori povsem brez predsodkov. Prav nasprotno, vesela je, če lahko s tem komu pomaga razbliniti katero dilemo. Ljudje smo po naravi pač skeptiki in imamo tudi veliko predsodkov. A ko si enkrat postavljen pred odločitev življenje ali smrt, je vse drugače. To je spoznala tudi Tina, ki se še kako dobro zaveda, da ji je transplantacija jeter neznanega darovalca iz ene od evropskih držav rešila življenje. Za kar je njegovim najbližjim, ki so se s tem morali strinjati, neizmerno hvaležna. Prav zato je danes tudi sama aktivna članica Slovenskega društva Transplant, v katerem so tako transplantiranci kot njihovi svojci in vsi, ki na transplantacijo še čakajo. Žal je nekateri tudi ne dočakajo, zgodi se tudi, da pri kom ni uspešna. A na to, pravi, ne smeš misliti. »Vsak od nas se lahko čez noč znajde v situaciji, v kakršni sem se jaz, in bo nujno potreboval nadomestni organ. Zame je bila transplantacija edina možnost, da zdaj živim,« pravi Tina, ki upa, da bo tudi njena izkušnja komu olajšala odločitev, da se, ko je še živ in zdrav, opredeli za darovalca organov po svoji smrti.
