Tina z otrokoma komaj ubežala vojni v Jemnu

KRAJ – Kranjčanka Tina Zorman je bila mlada raziskovalka na oddelku za živilstvo, ki deluje znotraj katedre za mikrobiologijo biotehniške fakultete v Ljubljani. Marca 2004 je doktorirala iz mikrobiologije, kmalu zatem je zajadrala v turizem. Pot jo je ponesla do Jemna, kjer je sprva delala za eno od slovenskih turističnih agencij. Ko je v tej nemirni državi spoznala bodočega moža, sta ustanovila svojo agencijo in vabila turiste od vsepovsod.

V začetku tega meseca je skupaj z mamo Branko, ki je bila tedaj ravno na obisku, in s svojima dvema otrokoma zapustila nemirni Jemen, zato se je njena družina za trenutek znašla v središču novinarskih poročanj. Danes se je Kranjčanka že lepo ustalila doma na Gorenjskem, kjer njena nadobudneža že obiskujeta tukajšnji vrtec oziroma šolo.

Nevarna pot

Tokrat ni bilo prvič, da je Tina Zorman, ki je že desetletje razpeta med Slovenijo in Jemnom, zapuščala tamkajšnje glavno mesto Sana. Že leta 2011 je v spletnem zapisu opisala nevarne trenutke zapuščanja doma, podobno zgodbo pa je Kranjčanka doživela tudi letos. Tokrat se je, brez vsakršnega opozorila, ponoči začelo bombardiranje iz zraka. To je bilo, pojasni sogovornica, nenavadno, saj so bili pred tem prebivalci Sane vajeni le spopadov. Zormanova se je hitro odločila, da se bo treba vrniti v Slovenijo, pri iskanju varne poti pa ji je pomagalo ministrstvo za zunanje zadeve.

Skupaj z mamo Branko, ki je bila ravno na obisku, in z obema otrokoma, starima pet in sedem let, so jih evakuirali s poletom pod okriljem Združenih narodov.

Iz jemenskega glavnega mesta so leteli do Adis Abebe v Etiopiji, od tod so pot podaljšali do Milana v Italiji in potovanje nadaljevali do kranjskega predela Zlato Polje, kjer živi Tinina mama. »Otroci so bili v Sloveniji že večkrat in nimajo nikakršnih problemov z navajanjem na novo okolje. Saj veste, kakšni so otroci – pomembno jim je, da so z nekom, ob katerem se počutijo varne, in že se osredotočijo na igrače ter se počutijo doma. V Sloveniji nikakor nista tujca, saj sta tako Slovenca kot tudi Jemenca. Zmeraj jima je bolj všeč v tisti deželi, v kateri sta trenutno,« pojasni Tina Zorman z dobro mero treznosti, poguma in optimizma spremembo, ki bi marsikateri mami povzročila sive lase.

Eksplozijo sta prespala

V dneh po prihodu na Gorenjsko jo je čakalo nemalo dela, kajti za svoja dva nadobudneža je urejala še zadnje podrobnosti pred vstopom v vrtec oziroma šolo: »Sin, ki je star štiri leta, je hodil v jemenski vrtec z mednarodnim programom. Zdaj je v vrtcu pri osnovni šoli na Kokrici. Hčerka je v Jemnu obiskovala drugi razred in tudi tukaj že hodi v Osnovno šolo Franceta Prešerna, ki je od maminega stanovanja oddaljena le par sto metrov. Sprememba bo dobrodošla, saj se bosta oba še bolj navadila na slovenščino, poleg tega je hčerka do zdaj pisala le v angleščini, zdaj pa se bo naučila se pisanja slovenskih besed, ki jih sicer že dobro pozna. Preostali predmeti so, vsaj kolikor mi je uspelo videti do zdaj, podobni, saj so imeli tudi v Jemnu na urniku matematiko, spoznavanje narave, glasbeno vzgojo in podobne predmete.«

Kot pravi, sta z možem, ki je trenutno še v Jemnu, otrokom povedala, da je okoli njih vojna. »Toda streljanje, ki smo ga slišali, zanju ni bilo nič nenavadnega, saj tam streljajo tudi ob porokah. Zaradi tega se k sreči nista bala zvokov eksplozije, noč, v kateri je najbolj glasno pokalo, pa sta mirno prespala.«

Na vprašanje, kdaj bi se razmere v Jemnu utegnile toliko umiriti, da bi bila vrnitev varna, Tina Zorman nima pravega odgovora: »Težko je napovedati, koliko časa bo to trajalo. Težko je predvsem zato, ker gre pri tem spopadu za vmešavanje zunanjih sil, ki imajo geostrateške interese in željo dobiti nafto.« Prav tako v zraku ostane vprašanje, ali se bo družini v Kranju pridružil tudi mož in oče: »Trenutno ni komercialnih poletov. Poleg tega je doma bolj koristen, kot bi bil tu, saj tam velja, da vsak čuva svojo hišo. Če v hiši ni stanovalcev, se zna zgoditi, da ti jo kaj hitro lahko zasedejo drugi.«