»Kras zame ni le rodna pokrajina, je veliko več, vse bolj in bolj je nekakšna metafora za moje življenje. Otroštvo in mladost sta mi že postala neizčrpna vira vračanja v spomine, ko se nam življenje brez njih pokaže kot nezadostno,« razmišlja Ciril Zlobec, v Ponikvah na Krasu rojeni pesnik in akademik, ki bo julija letos dopolnil častitljivih 90 let.
»Kras zame ni samo pokrajina, je tudi to, da sem kot otrok rasel na gmajni. Pri petih letih sem bil že pastirček. Zelo hitro so me poskušali nekako vzgojiti za samostojno življenje,« se spominja. Zelo zgodaj je, pravi, tudi videl Kras prek Kosovelove poezije. Kosovel kot skoraj mitični pesnik, mlad, a že tako zelo slaven in tako v srce segajoč, je seveda dal nekaj dodatnega žara Krasu. Simboliko upornosti, vztrajnosti, kljubovanja. »Nekakšne posebne poetičnosti Krasa v naši zavesti brez Kosovelovih botrov in neke posebne krajinskosti njegove poezije najbrž ne bi bilo. Tako je, na drugačen način, tudi z mano: Kras je moja mitična podoba otroštva, realnost in fikcija.«
Na Krasu in zanj se je Zlobec tudi boril. Partizanstvo šteje za eno svojih najpomembnejših življenjskih izkušenj in preizkušenj. Najbrž zaradi nepretrgane bližine smrti, svoje in tujih, mu je postalo vse bližje, del njega, narava, ljudje, NOB. Ne nazadnje ni bilo civilno prebivalstvo nič manj izpostavljeno vsemu hudemu kot borci. »Srce me boli,« poudarja pesnik, »ko danes prebiram ali poslušam vsa mogoča strankarska preigravanja o tem herojskem času in ljudeh v njem.«
Pravzaprav ga je, zaradi nenehnega pomanjkanja, v katerem je živel, doživljal kot nekakšno muko, ujetost v usodo. »Zelo zgodaj me je napadla sla, da bi šel študirat, ker so me v šoli hvalili, da sem priden fantek. Tako močno sem si želel študirati, da je to postalo že prava obsedenost,« se spominja pesnik.
KraševecCiril Zlobec je eden najvidnejših slovenskih pesnikov našega časa. Poleg pisanja poezije se je v svoji bogati karieri ukvarjal tudi s prevajanjem. Podpisal se je pod prevode številnih italijanskih klasikov, denimo Danteja Leopardija, Quasimoda, Montaleja, Ungarettija. Leta 1985 je postal član Slovenske akademije znanosti in umetnosti. Čeprav bo letos dopolnil 90 let, še vedno ustvarja. Njegova zadnja izdana pesniška zbirka Biti človek, ki jo je posvetil pokojnima otrokoma Varji in Jašu, je uspešnica. V kratkem bo pri Mladinski knjigi izšla zbirka njegove ljubezenske poezije: 90 let, 90 pesmi. |
Želja po študiju v prestolnici se mu je uresničila po končani vojni. Na Univerzi v Ljubljani je končal študij slavistike. Kras je zdaj, ko je živel drugje, dobival nov, drugačen pomen. »Ti valujoči grički, te ovinkaste poti. Vas, stisnjena skupaj. Zdaj na primer razumem socialno dimenzijo strukture kraških vasi, zakaj so hiše tako blizu druga drugi, gre (je nekoč šlo) za skupno obrambo pred burjo in za umno izrabo plodnega zemljišča. Kot da je vse odvisno drugo od drugega, domovi, vinogradi, obdelano polje, gozdovi, nekdanji pašniki, celo gmajna, vse je neiztrgljivi del tega kraškega pejsaža. Ta raznolikost na Krasu je enkratna.«
Fašizem na pragu
Čeprav je zgodb, povezanih s Krasom, pravi, nešteto, ene gotovo ne bo nikoli pozabil. »Šola je bila v sosednji vasi. Prvi šolski dan me je tja pospremila sestra. Na vratih, pred vhodom, je stal učitelj v fašistični uniformi. Od vsakega otroka je zahteval, da po fašistično pozdravi, preden prestopi šolski prag. Bil sem edini, ki tega ni hotel storiti. Mučil me je, naj pozdravim, jaz pa ne in ne. In potem se je sklonil k meni, celo prijazno, razumevajoče, ker si je najbrž to mojo trmo predstavljal po svoje, kot nekaj nedolžnega. V resnici pa smo bili pri nas zelo nacionalno, nacionalistično naravnani, in fašizem je bil črno zapisan. Tako da sem ga že kot šestletni otrok doživljal kot neko moro, nekakšno svetopisemsko krivico, ki prizadeva nas Slovence pod fašističnim jarmom. Kot otrok sem pač storil, kar sem mogel: nisem hotel fašistično pozdraviti svojega učitelja v fašistični uniformi. Ta incident je očitno ostal v spominu tudi njemu. Po končani vojni, ko so v Italiji med državnimi uslužbenci izvajali neke vrste defašizacijo, se je spomnil name in na ta dogodek. Poizvedel je, ali sem še živ, videl, da sem bil celo v partizanih, in mi pisal s prošnjo, da bi mu napisal priporočilo, da ni bil agresivni fašist, ampak samo obvezno kot učitelj član stranke. In jaz, njegov daljni učenec, sem mu čiste vesti in srca napisal priporočilo s pripombo, da je bil pred vojno kot učitelj v Avberju čisto pošten človek,« se nasmehne.
Čeprav je rojstno hišo v Ponikvah družina izgubila, jo je pesnik pozneje znova kupil. A zadnje čase se na Kras vrača redko. Pojasni, da zato, ker nič več ne vozi avta. »Rojstno hišo sem prepisal na vnuka, ki živi v Bruslju. Čeprav od tam, ima več možnosti, da jo obiskuje, saj je še mlad,« razloži.