Vsak zares tankočuten človek pa ve, da je svet okrogel in nasilje rodi nasilje. Kdor ga dopušča, mu bo prej ali slej izpostavljen tudi sam. Ob minulem svetovnem dnevu boja proti mučenju živali smo se posvetili trenutno posebno žgoči tematiki pasjih bojev. Globoko v gozdu, skrito pred poseljenimi območji, se vsake toliko zgodi dogodek, ki priča, da zna biti človek tudi najbolj sprevržena žival med vsemi. Sadist in materialist z božjim kompleksom. Kdor sodeluje v pasjih bojih, ne more biti daleč od tega. Vse skupaj se menda zgodi bliskovito hitro, že v približno dvajsetih minutah. Lastnik naščuva svojega v agresiji vzgojenega psa, da drugega nič manj pobesnelega štirinožnega nasprotnika zgrize vse do poraza ali smrti. V nasprotnem jo seveda skupi sam. Kakšen osebek lahko sodeluje pri nečem tako brezčutnem in zakaj sodobna, t. i. razvita in duhovno vse bolj napredna družba to dopušča, smo spregovorili z dr. Vido Čadonič Špelič, generalno direktorico Uprave za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin (UVHVVR), priznanim kinologom Janezom Žekšem in Tanjo Vidergar, eno od ustanoviteljic društva in civilne iniciative Ustavimo pasje borbe.
Storilci organizirani kriminalci
»V zvezi s pasjimi boji je v državi nastala popolna zmeda predvsem zaradi nestrpnosti določenih posameznikov in nerazumevanja zakonodaje,« pove dr. Čadonič Špeličeva ter takoj ogorčeno doda: »Pasji boji so v vsakem primeru okrutno, grdo in prepovedano kaznivo dejanje, ki se kaznuje z zaporom od pol leta do dveh let. V skladu s kazenskim zakonikom ga torej preganja policija. Prav tukaj določeni posamezniki ne razumejo, da prav vse prijave, ki jih dobimo, nemudoma predamo policiji. Tako je bilo tudi pri prvi prijavi v Mariboru. Ugotovili smo, da prijavitelji vedno znova pošiljajo iste slike, s katerih žal ni razvidno, kdo so ti ljudje, zato pač policija zbira dokaze na vse možne načine. Obstajajo indici, da so se te stvari pri nas dogajale in se dogajajo, vendar so storitelji najverjetneje kriminalci in se ne ukvarjajo le s tem, temveč tudi z drugimi kaznivimi dejanji. Najbrž se strinjate z menoj, da prirejanje pasjih bojev in ščuvanje psov, da se med seboj napadajo, nista normalni.«
Sedel ni še nihče
Pa če pustimo na strani duševno plat, dejstvo je, da v Sloveniji še ni bilo primera, ko bi kdo šel sedet zaradi ukvarjanja s pasjimi boji, čemur pritrdi tudi dr. Čadonič Špeličeva: »To je nedvomno bolj zapletena problematika, kot se zdi na prvi pogled. Denimo pri gospe iz Maribora (Vesni Vagala Trifunović, o kateri smo se v minulih tednih mediji že razpisali, op. a.) nimamo na voljo dokaznega gradiva, da bi bila pri teh krutih dejanjih udeležena v Sloveniji, zato ta trenutek ne moremo ukrepati. To, da naši inšpektorji hodijo k njej na kavo, pa je popolna laž.«
Generalna direktorica UVHVVR razmišlja, da bi bilo dobro pod drobnogled vzeti tudi skupino z imenom Ustavimo pasje borbe, katere člani so jim dnevno pošiljali slike grozljivih posledic pasjih bojev: »Sprašujem se, kdo so ljudje, ki lahko kaj takšnega nenehno gledajo in prepošiljajo naprej tudi na družabnih omrežjih, saj sama teh slik ne morem gledati. Zanje bi težko rekla, da so ljubitelji živali. Vse skupaj je zelo sumljivo in je šlo v takšne razsežnosti, da se je začelo spodbujati sovraštvo tudi do naših inšpektorjev in mene osebno.« Posledično je začela po e-pošti prejemati grožnje s smrtjo, nam zaupa: »To se je dogajalo do pred dvema tednoma in takrat sem podala tudi ovadbo; po njej so se stvari malo umirile. Skupaj s policijo še naprej raziskujemo ozadje nagnusnih dejanj nad psi, saj je skrb za živali naše delo, in ne bomo odnehali! Vabimo ljudi, da policiji nemudoma sporočijo, ko kjer koli zaznajo kakšne indice, da se dogajajo pasji boji. Pa naj ne dajejo podatkov hkrati javno na facebook, saj s tem ovirajo policijsko delo oziroma kriminalnim združbam omogočajo, da se izmuznejo!«
Za zmago sto tisoč evrov
O tem, kako resna je problematika pasjih bojev, v prvi vrsti priča dejstvo, da naj bi gospodar psa, ki zmaga v enem samem boju, zaslužil več kot sto tisoč evrov. Dr. Čadonič Špeličeva meni, da je ta znesek verjeten v tujini, v Sloveniji pa ni tako visok, vendar se ji konec koncev zaslužek pri vsem skupaj ne zdi najpomembnejši: »Že to, da kdo samo pomisli, da bi tako prišel do denarja, je sporno. Po našem zakonu je prepovedano že urjenje psa, da je napadalen, torej je narobe že to, da se kdo naslaja nad agresivnostjo psa, kaj šele, da s tem služi. Se pa bojim, da gre za kriminalce, ki so zelo prilagodljivi in se znajo imenitno skriti.«
Pozor, to gledajo tudi otroci!
Z njimi se je že srečal kinolog in veliki ljubitelj psov Janez Žekš iz Murske Sobote, in sicer kmalu po tistem, ko se je med prvimi javno izpostavil s trditvijo, da v naši državi nesporno potekajo pasji boji. »Takrat so se mi posmehovali, da to ni mogoče, zdaj ko je postalo del resničnosti, pa kljub temu nihče ne ukrepa,« povzdigne glas Žekš in v enakem tonu nadaljuje: »Marsikatera institucija, ki je pristojna za ukrepanje, priznava, da so v ozadju kriminalne združbe. Te so pripravljene za dosego cilja narediti vse. Čustva so pri tem pozabljena. Prav zato pse, ki niso sposobni za boj ali so zelo poškodovani, hladnokrvno ubijejo in zavržejo. Nekaj morate vedeti: ti ljudje so prav zato enako sposobni umoriti tudi človeka! Tega, kar vam bom zdaj povedal, ni še nihče dejal – ti ljudje živijo med nami, za štiri natančno vem, kdo so, ampak sam ne morem narediti nič proti njim. Kar pa je najbolj grozno – slike pasjih bojev po televiziji in drugje zadnje čase gledajo tudi naši otroci. Dobro veste, kam to pelje! Nekateri me zaskrbljeno sprašujejo: 'Stric, pa zakaj to počno, saj psa to vendar boli!' Majhen delež otrok, ki pozneje zapadejo v slabo družbo, pa si takšnega psa za boje celo kupi, sploh ko izvejo, koliko denarja se obrača. To je pri vsej tej stvari najbolj žalostno!«
Psi, ki niso čipirani
Med drugim opozarja na ugrabitve psov, ki jih nato uporabijo kot vabe v urjenju za ubijanje. »Namreč – tako kot boksar potrebuje sparing partnerja, ne le vrečo, podobno je pri teh borbenih psih, ki potrebujejo živi plen,« obrazloži Žekš, ki še naprej nima dlake na jeziku, čeprav je bil deležen neposrednih groženj kriminalcev, a se jim je znal postaviti po robu, kot pripoveduje: »Na ograjenem vadbišču imam tri čuvaje (nemške ovčarje, op. a.), ki so mi jih nameravali zastrupiti – staro, trinajstletno psico, ki uživa penzijo, in še mlajšega samca in samico. To so psi, izšolani, da s tal ne pobirajo nobene hrane razen tiste, ki jim jo dam jaz v posodi. Zjutraj pa pridem in najdem na tleh koščke zastrupljenih klobas. No, potem ko jim to ni uspelo, so čez nekaj časa psom vrgli bojevitega pitbula, o katerem so bili verjetno prepričani, da jih bo poklal. Najprej je res napadel mojo staro psico in ji odgriznil pol ušesa in četrt drugega ušesa pa še v vrat jo je ugriznil. V tistem sta ga, kot kaže, napadla moja druga psa, jo branila in ji rešila življenje. Pitbula sta tako likvidirala, da so ga morali zjutraj pomesti z metlo in lopato! Pa svojih psov ne vzgajam v agresiji, da ne boste mislili! To, da si želi nekdo vzgojiti napadalnega psa, je neumno in neodgovorno! Prav tisto noč, ko se je vse to dogajalo, sem okoli pol štirih zjutraj prejel deset anonimnih klicev s kletvicami. Še nekaj pomembnega – pitbul, ki so ga vrgli k psom, ni bil čipiran in to načeloma velja za vse pasjeborce.«
Glavna rešitev
v spremembi zakonodaje
Sam ima kup dokumentacije o tem, kako je to izvedljivo: »Naj povem le en primer, ko so Italijani v Slovenijo prepeljali 27 psov, na dokumentu o čipiranju pa jih je bilo zapisanih le 17. Kam je šlo tistih deset? To so naredili v mojem imenu. Prav zato ne bom tiho!« Tudi soočenje z osebami, ki so mu grozile iz oči v oči, ga ni ustavilo, zatrjuje neustrašni kinolog, se pa zaveda, da veliko tvega: »Očitno se bo spet moralo zgoditi kaj hudega in bo spet kdo umorjen, da bo nekdo, ki ima to moč, zares kaj ukrenil proti prekupčevanju s psi in pasjimi boji. Sam sem se jim odločno postavil po robu tudi nazadnje, ko sta k meni prišla pobrita silaka, težka okrog 120 kilogramov, in me začela spraševati, kaj se grem. Pa sem izvedel ukrep, ki ga zdaj ne bom opisoval, in ju posvaril – da se mojim ali meni kaj ne zgodi – in naj se pobereta in nikoli več ne vrneta. Pa sta šla. S takšnimi ljudmi se žal ne moreš lepo pogovarjati, medtem ko je glavna možna rešitev problema lahko le sprememba zakonodaje.«
Država se ne odzove
Temu pritrjuje tudi Tanja Vidergar, predstavnica društva in civilne iniciative Ustavimo pasje borbe, katere dejavnosti lahko spremljate na facebooku. Tam so se sprva v skupnost povezovali le lastniki pasem stafford in pitbul, o katerih večina ljudi napačno meni, da sta po naravi nevarni in napadalni, z uspešnim opozarjanjem na problematiko pasjih bojev pa so začeli pridobivati tudi vse več drugih podpornikov, pojasni Vidergarjeva: »Eden od gospodičev je nekega dne izpostavil dejstvo, da se na socialnih omrežjih pojavlja gospa, ki trdi, da ima pse za boje. Mislili smo, da bo stvar veliko bolj preprosta in bo po prijavi in vpletanju medijev hitro dobila epilog. V resnici se je šele začelo. Odgovorni na državni ravni so nas najprej ignorirali, zdaj pa počasi le vidijo, da nismo le ljudje, ki sedijo doma za računalniki in pametujejo. Naš dolgoročni cilj je postal sprememba zakonodaje po predlogu odlične diplomske raziskovalne naloge Tine Tement, v kateri je izpostavila vse pomanjkljivosti v slovenski zakonodaji v zvezi z zaščito živali in ponudila tudi rešitve od A do Ž – a je pri državnih organih naletela na gluha ušesa. Sramotno je, da smo edina in zadnja evropska država, ki psa obravnavamo kot predmet, ne živo bitje. Naša skupina si želi doseči, da bi pri nas imeli enak zakon v zvezi z organizacijo pasjih bojev, kot ga ima Italija in je zelo strog. Predvsem kar zadeva denarno kazen, ki pri njih znaša kar sto petdeset tisoč evrov. V Sloveniji pa so zneski absurdno nizki – od štiristo do osemsto evrov, kar je za kriminalce tega tipa seveda drobiž. Poleg tega jih je po našem zakonu treba ujeti na kraju samem, prav med pasjimi boji, torej dobesedno v ringu, tega ni nikjer na svetu. To je podobno, kot če bi vse posiljevalce in morilce, ki jih nismo ujeli med dejanjem, spustili na prostost!«
Kdo ima v rokavu jokerja
Po zagotovilih Vidergarjeve so v skupini Ustavimo pasje borbe zbrali tudi goro dokazov o nepravilnostih, ki so se zgodile na UVHVVR. »Za seboj imamo veliko ljudi, ki bodo dokazali napake veterinarskih inšpektorjev in Vide Čadonič Špelič. Od leta 2006 ni odkrila niti ene nepravilnosti. Prosim, naj mi kdo to razloži! Nedavno je v televizijski oddaji celo trdila, da pasjih bojev v Sloveniji ni. Vsekakor so, saj lahko za bojevanje vzgojene pse med drugim najdete v spletnem arhivu APBT Online Database. Na svetovnem forumu smo našli kar dvajset legel za pasje boje, kjer je pri kraju rojstva zapisano – Slovenija! Društvo za zaščito živali Ljubljana je že leta 2006 fotografiralo pse pred tremi leti umorjenega organizatorja pasjih bojev Tineta Resnika. Pa povejte, kaj bo nekomu petnajst pitbulov na verigah ob sodih? Ko so tja prišli inšpektorji, niso opazili nobenih nepravilnosti. Prav Vida Čadonič Špelič je tista glavna, ki ima v rokavu jokerja in bi lahko spremenila sistem, pa tega ne naredi,« brez okolišenja poda svoj vidik Tanja Vidergar.
Pitbuli in staffordi
kot terapevtski psi
Skupaj s somišljeniki, ki imajo za domače ljubljenčke štirinožne prijatelje pasme pitbul in stafford, si prizadeva tudi za razbijanje stereotipa o tem, da so ustvarjeni za pasje boje. Prav zato so osem svojih ljubljenčkov vključili v šolanje za terapevtske pse. Izšolani bodo nato krožili po ljubljanskih šolah in bolnišnicah, da se bo že otrokom pokazalo, da ti psi niso prav nič bolj nevarni kot katera koli druga pasma, kadar jo neprimerno vzgajamo in ji ne dajemo nežnosti in ljubezni, ki si ju zasluži. Civilna iniciativa, kateri so se pred kratkim pridružile tudi številne znane osebnosti, med drugim Alenka Godec, Violeta Tomič, Miran Rudan in Neža Marolt, je pred dnevi uradno postala tudi članica najvplivnejšega svetovnega ameriškega združenja Anti-DogFighting Campaign v boju proti pasjim bojem.