Tetraplegik ni slep, zato si mora psa kupiti sam

VELIKI PODLOG –  Med ljudmi z omejenimi sposobnostmi, ki si življenja ne morejo predstavljati brez psa pomočnika, je tudi 37-letni Martin Kerin iz Velikega Podloga pri Krškem. Pisal se je avgust 2000, ko je med kopanjem v reki storil usodno napako. »V Kolpo sem skočil na glavo, pa mi je spodrsnilo in sem padel na kamen,« se spominja. Poškodbe vratnih vretenc so bile tako hude, da se je moral za vedno posloviti od aktivnega športnega življenja in se, še veliko huje, sprijazniti z dejstvom, da nikoli več ne bo mogel stopiti na noge. Brez velike podpore družine, prijateljev, sodelavcev in sosedov bi bilo vse skupaj, pravi, še težje. »V glavi so se mi porajale različne misli,« se spominja in dodaja, da se mu je, ko je novembra tistega leta prvič spet prišel domov, v glavi »zgodil klik«, s katerim je padla odločitev, da bo naredil vse, da se čim prej vrne v stare tirnice. »Pri meni je trajalo več kot eno leto, da sem to sprejel. Še zdaj pa me včasih zvije, ko sem na kakšni nogometni tekmi,« občutke opiše Kerin.

Pomoč psičke Kale

Nato je v njegovo življenje stopila zdaj 11-letna zlata prinašalka Kala, ki Kerinu dela družbo že devet let. Posebej izučena psička, ki zaradi lastnih zdravstvenih težav in izpadov zob le še s težavo pomaga svojemu gospodarju, je bila vsa ta leta Kerinu najbolj v pomoč. Omogočila mu je, da je bil skoraj povsem samostojen, saj mu je med drugim odpirala vrata, pobirala stvari, ki so mu padle iz rok, pomagala pri oblačenju in ga seveda tudi spodbujala, da je šel čim večkrat v naravo in da ni ostajal zaprt med štirimi stenami. »Psa nimam samo za to, da mi pomaga, ampak tudi zato, da me žene naprej, da ostanem pri kondiciji,« razloži ponosni lastnik Kale. »Pes te spodbuja k razgibavanju. Moraš iti ven, četudi se ti ne ljubi.« V vseh teh letih je s pomočjo Kale, svoje vztrajnosti in jeklene volje tako napredoval, da si zdaj lahko v 70 odstotkih primerov pomaga sam.

A seveda to ne pomeni, da psa ne potrebuje več. Da bi na stara leta razbremenil Kalo, je v Zagrebu že našel 10-mesečno črno labradorko Missy. Z njo se trenutno aktivno ukvarjata inštruktorja Matjaž Zanut in Alenka Sunčič Zanut iz Brežic. Slednja nam je povedala, da je Missy še na začetku treninga, septembra pa bo že lahko pomagala Kerinu. Kot pravi, bo pri njenem učenju treba vložiti kar nekaj napora, saj za osvojitev različnih znanj potrebuje nekoliko več časa. Missy bo morala na koncu znati precej veščin, od pobiranja predmetov s tal, odpiranja in zapiranja vrat ter predalov do pomaganja pri slačenju.

Samo za slepe

A tudi tokrat se je zapletlo pri denarju, saj mu zdravstvena zavarovalnica, kot nam je povedal Kerin, ne prizna stroška nakupa takšnega psa. Kot pravi, država takšen strošek prizna le slepim posameznikom, ne pa tudi invalidom. »Edina država smo, kjer invalidom za to ne dajo denarja. Tudi Hrvaška to omogoča,« razočaran pravi Kerin in dodaja, da je pri nas takšnih primerov, kot je on, okoli 20, tako da to za državo ne bi bil velik strošek. Ker ga je ta pustila na cedilu in ker za šolanje in nakup štirinožca potrebuje 9000 evrov, se je moral obrniti na območno enoto Rdečega križa v Krškem in na svoje prijatelje. Do zdaj mu je, tudi s pomočjo nekdanjih sodelavcev in podjetja Resistec, kjer je bil nekoč zaposlen, uspelo zbrati že polovico sredstev.

Kerin opozori še na izgubljanje sočutja do sočloveka: psa je sprva hotel kupiti v Sloveniji, a ko so vzreditelji slišali, zakaj bi ga imel, niso niti pomislili, da bi mu ponudili kakšen popust. »Ko sem neko gospo pri nas prosil, ali bi mi psa prodala ceneje, mi je ta odgovorila, da ni humanitarna organizacija. Vzreditelj na Hrvaškem pa mi je ceno takoj spustil za 200 evrov,« razočarano dodaja Kerin. Sunčič Zanutova je dodala: »Hrvaški vzreditelji so veseli in jim je v ponos, če prodajo psa v takšne namene. Ne zahtevajo nikakršne publicitete. V Sloveniji imamo s tem zelo slabe izkušnje.«

Ko se na koncu našega pogovora še enkrat ozremo proti Kali, ki je spala ob Kerinovem invalidskem vozičku, se njen lastnik globoko zamisli nad dejstvom, kako se 11-letni pasji prijateljici počasi izteka čas: »Ne vem, kaj bom naredil, če jo bo treba dati uspavati. Lažje bi prenesel, da bi umrla sama od sebe, ne pa da bi jo moral nesti k veterinarju. Tega se najbolj bojim. Je kot družinski član, je skoraj kot človek, samo da ne govori.«