KRANJ – »Še malo, pa jih bo milijon,« se ob vprašanju, koliko plastičnih zamaškov je že zbrala, široko zasmeji Marija Pogačnik, ki ji do osmih desetletij manjkata še dve leti. Nato pregleda lističe, kamor že več kot tri leta skrbno (in do plastičnega pokrovčka natančno) zapisuje, koliko jih je že zbrala. Ugotovi, da jih do milijona manjka le še nekaj tisoč, te pa zna, če bo le sreča mila in zdravje kleno, na kup nanositi kaj kmalu. V njeni kleti in na hodnikih bloka, postavljenega na kranjskem Zlatem polju pred več kot pol stoletja, se jih je oktobra lani nabralo kar 157.000, pove upokojenka o tistih dneh, ko so imeli v kleti največ zamaškov. »Zdaj jih imam 96.612, nekaj pa jih je še na balkonu. Ravno te dni čakam, da jih fant, ki jih sicer na vsake nekaj mesecev pride iskat s kombijem, znova odpelje,« pravi Mari, ki ji prijatelji, znanci in tudi Kranjčani, ki so že slišali za njeno dobrodelno-zbirateljsko žilico, radi rečejo kar teta Zamašek.
Zbiranje, ki je hitro preraslo v strast in tudi v način življenja, je zanetil članek o mladem Darku Đuriću, ki je javnosti postal znan po lanskih paraolimpijskih igrah, na katerih se je odlično odrezal. Pred dobrimi tremi leti je potekala dobrodelna akcija za zbiranje sredstev, s katerimi so hoteli mladeniču kupiti prilagojeno vozilo, se spominja sogovornica. »V časopisu sem brala, da zbirajo za Darka, invalida brez nog in ene roke, ki je sicer odličen plavalec. Rekla sem si, da mu moram poslati 50 evrov, nekako takrat pa sem začela zbirati tudi zamaške,« pove o tem, kako je vzniknila njena zbiralska strast. Hkrati doda, da sta takrat še z možem zelo velikokrat prispevala v dobrodelne namene, a jo je nakazovanje denarja prek različnih humanitarnih organizacij kaj hitro minilo, ko se je vse prevečkrat govorilo o takšnih in drugačnih zlorabah zaupanja in s tem tudi izkoriščanju dobre volje ljudi. »Veste, ko vidim nekoga žalostnega, sploh če je to otrok, ne morem mimo, ne da bi pomagala,« pove upokojenka, ki že razmišlja, da bo – če ji bo konec meseca le ostal kak evro – tega namenila revnim otrokom.
Zamaške razporedi po barvah
Pred več kot tremi leti je torej Mari začela zbirati zamaške. In to ne le tiste, ki bi jih sicer v smeti odvrgla sama, kje pa, zbiranja se je lotila kar se da zagnano in dobrodelnost spretno povezala s skrbjo za zdravje: »Zdravnik mi je svetoval, naj čim več hodim. Hodi, hodi, hodi, so mi rekli. Pa sem začela, takole na stara leta, hoditi po gostilnah. In ne samo to, pregledam tudi smetnjake in škatle, ki jih imam postavljene v štirih kranjskih blokih, poleg tega mi zamaške prinašajo prijatelji in prijateljice. Pa še kamor koli grem, naberem čim več zamaškov in se potem z nekom že zmenim, da mi jih pripelje v Kranj.«
Ko po obhodu kranjskih barov, kjer natakarji in natakarice že dobro poznajo teto Zamašek, pride domov, se zbrano loti razporejanja. Zamaške položi na ponjavo odsluženega rdečega dežnika, tiste umazane pod vodo oplakne s cetom in jih po potrebi še skrtači s ščetko. Nato jih razporedi po barvah in čisto vsakega skrbno zabeleži na enega od številnih lističev. »Hja, poseben sistem beleženja imam,« pojasni sogovornica, ki je bila svojčas kot kontrolorka zaposlena v kranjski Iskri. Na njenem zemljevidu je trenutno 26 lokalov, zamaške, ki romajo do zagnane upokojenke, pa zbirajo tudi frizerke, trgovke in celo čistilke na nekaterih kranjskih osnovnih šolah. Poleg tega se zna zgoditi, da jih upokojenki, ko se sprehaja mimo kranjskih blokov, stanovalci dostavijo kar s spretnimi meti prek balkonov ali skozi okna. »Ravno malo prej mi je telefonirala znanka, ki živi blizu kranjske vojašnice, in mi rekla, da ima zame zamaške. Se bom že oglasila pri njej,« obljubi Marija in še pove: »Ja, kaj pa naj? Naj bom na stara leta doma in naj se smilim sama sebi?«
Podelili so ji priznanje
Marijino dobrodelnost, srčnost in voljo, da z zbiranjem zamaškov pomaga tistim, ki se na ta način trudijo priti do ortopedskih pripomočkov, so opazili tudi na Krajevni skupnosti Zlato polje. Ko so ji podelili priznanje, so med drugim zapisali: »Gospa Mari je upokojenka v svojih sedemdesetih letih, ki si je za svoj hobi izbrala dobrodelnost – dobrodelnost, ki zahteva kar nekaj napora. Spletla je mrežo, v katero se lovijo zamaški po lokalih, pri sosedih, prijateljih in bogve kje še vse. Skoraj povsod, kamor pride, povpraša po zamaških in jih nosi na kup v škatle, vreče.«
Nedolgo tega se ji je obetalo še eno podobno priznanje, a je predlagateljem kar naravnost povedala: »Rekla sem jim, naj mi raje dajo letno karto za lokalca, saj pri nabiranju zamaškov po različnih koncih Kranja potrebujem avtobusni prevoz. Saj ni draga letna karta, 30 evrov je. No, sama sem si jo morala kupiti. Pa nič hudega, saj jo rabim. Čisto vsak dan, tudi med konci tedna, grem na obhod po Kranju. Enkrat v ta konec mesta, drugič tja, tretjič vsaj na sprehod do bližnje Ledne dvorane, kjer zame prav tako zbirajo zamaške.«
Prizna, da jo je nedavno precej potrla vest o tem, da bi se dobrodelno zbiranje zamaškov utegnilo končati: »Ja, kaj pa bi potem počela? Saj vidite, revežev je vedno več in treba jim je pomagati.« In še takole pravi za konec verjetno edina, ki jo kranjski natakarji poznajo, čeprav v lokalih ne zabije ne ur niti denarja in čeravno iz barčkov, ki jim upokojenka pravi bufeti, vedno odhaja žejna: »Nekaj je pač treba početi, da se ti podstrešje ne skisa.«
