Mala Slevica – popoldan. Ko se bližam hiši, me Štefka Zakrajšek (rojena Marolt) zagleda že z okna. V dnevni sobi je na posteljo že več let priklenjen njen mož Franc Zakrajšek. Kljub bolezni je veder, rad se pošali, v svet zre z optimizmom. V kotu je majhen oltar, na stenah visita fotografiji Pedra Opeke. Štefko, teto letošnjega nominiranca za Nobelovo nagrado za mir, težko prepričam, da bo v časopisu. »O Pedru pišite, ne o meni,« se skromno brani.
Ne jamrajo in živijo lepo
V vasi Mala Slevica pri Velikih Laščah živi okoli 50 družin. Nekoč so imeli pri vsaki hiši živino, živeli so od zemlje. Danes je vse drugače. Mladi so šli v službe, največkrat v Ljubljano, živino imajo le še pri treh hišah. Štefka je vse življenje delala na kmetiji. Franc je nekaj let delal v kovinskopredelovalnem podjetju Igo v Velikih Laščah, potem pa je propadlo. Družinski prihodki so zato izjemno majhni. Pa se nič ne pritožujeta. Kot povesta, so vse življenje živeli skromno, ne jamrajo in živijo lepo.
V družini so zelo verni. Ne pozabite fotografirati naše kapelice, me spomni Štefka. Ta je poleg hiše, čez cesto, cerkev sv. Jakoba pa je na drugem koncu vasi. Maša je tu le trikrat na leto. Aprila na lurdski praznik je bila s sinom Tonetom, ki je župan v Velikih Laščah, v majhnem mestu v Pirenejih, v Lurdu, v katerega se vsak dan zgrinjajo množice ljudi, ki se želijo pokloniti Mariji. Bilo je čudovito, pove. Toliko ljudi še ni videla. V spomin se ji je še posebno zapisala procesija poljske kraljeve garde. Vsi so bili v lepih rdečih opravah.
Prvo srečanje s Pedrom
Štefka se je rodila v veliki družini Marolt pred 85 leti v vasi Podpoljane, nedaleč od Male Slevice. Zgodba njene sestre Marije, matere Pedra Opeke, je polna pretresov. Ob koncu vojne so se v družini odločili, da bodo pobegnili čez mejo. Vsi so bili nesrečni in so jokali, na koncu pa se je pol družine – mati, trije bratje in Štefka – odločilo, da ostanejo doma.
Za Nobelovo nagrado za mir se letos poteguje rekordnih 259 nominirancev, od tega 209 posameznikov in 50 organizacij. Podeljujejo jih od leta 1901 iz sklada, ki ga je ustanovil švedski industrialec in izumitelj dinamita Alfred Nobel. Vsaka nagrada je vredna deset milijonov švedskih kron (približno milijon evrov), lahko pa si jo razdelijo največ trije nagrajenci.
Petega maja je preteklo 68 let, odkar so njeni bližnji zbežali na Koroško. Od tam so šli peš čez Alpe, v Italijo. Dve leti so preživeli v begunskem taborišču Senigallia pri Anconi. Dolgo ne eni ne drugi niso vedeli, ali je še kdo sploh živ. Štefkin oče se je po dveh letih vrnil domov, sestra Marija pa je v taborišču spoznala Lojzeta Opeko iz Topola pri Begunjah (pri Cerknici). S posredovanjem angleške vlade sta zatem odpotovala v Argentino, se poročila, v Buenos Airesu pa se jima je pred 65 leti rodil Pedro.
Štefka se je z nečakom Pedrom prvič srečala nekega popoldneva, ko je bila že poročena in sta z možem Francem živela v Mali Slevici. Bila ga je zelo vesela. Objemanju kar ni bilo konca. Takrat je Pedro povedal, da bo šel v misijone. Naključje ali usoda, ko je njegova mati Marija še kot majhna deklica vsak večer molila rožni venec, je bil zadnji očenaš vedno posvečen misijonarjem. Pri verouku je zanje zbirala darilca in jih nosila v župnišče.
Film so poslali v Argentino
Da je Pedro Opeka nominiran za Nobelovo nagrado za mir, so izvedeli po radiu. Večkrat so si že ogledali dokumentarni film Jožeta Možine Pedro Opeka, prijatelj revežev; poslali so ga tudi v Buenos Aires, kjer živijo brat in šest Pedrovih sester. S sorodniki se za praznike redno slišijo po telefonu, odkar imajo na voljo splet, si dopisujejo po elektronski pošti, vsi njihovi Argentinci pa so že bili na obisku v domovini.
V slovenskem predlogu za Nobelovo nominacijo je navedeno, da je Pedro doslej pomagal prek 300.000 malgaškim revežem. Imena letošnjih nagrajencev bodo znana oktobra, slovesna podelitev bo decembra. Štefka in vsi ljudje dobrega srca držijo pesti, da bi Pedro Nobelovo nagrado za mir tudi dobil.
Vitalni Pedro
Pedro Opeka bo 29. junija dopolnil 65 let. Za ta leta je izjemno vitalen. Vstaja ob zori, vsako nedeljo ima več ur dolgo mašo, ki jo obišče več tisoč ljudi, z mladino igra nogomet ter potuje po svetu in pridobiva donatorje za skupnost malgaških revežev Akamasoa – Dobri prijatelji.
