Terno bo podaril mami

TRNOVEC – Viktor Mertuk iz Trnovca na Dravskem polju je že tako dolgo naročnik Slovenskih novic, da se pri najboljši veri ne spomni, kdaj se je zapisal tej največji časopisni družini. Razumljivo, življenje teče dalje, pogled v prihodnost je vendarle poglaviten, pogled nazaj (v preteklost) kvečjemu nostalgičen. »Brez preteklosti tudi ni prihodnosti,« je ena najpogostejših fraz naših političark in politikov, raznoraznih mnenjskih voditeljic in voditeljev, ki stavijo na ideološko razklanost. Na ta večni kulturni boj, ta naš kulturbund, bitko, ki se razpleta predvsem v toplih in udobnih salonih.

Mali slovenski človek v nasprotju s temi salonskimi kurjači seveda nima časa za takšne stvari, njemu pripada le – boj za preživetje. Takšen je tudi Viktor Mertuk, ki nas je prijazno opozoril, da nima prav veliko časa, da ga čez nekaj minut čaka delo. V Gornjo Radgono je šel izolirat kontejnerje, nasploh se že dolgo ukvarja z izolacijami. »Ne vem, za koga to delamo, ne vem niti, kam bodo šli ti kontejnerji,« je povedal iskreno. Ne ukvarja se z nepomembnimi vprašanji, dela za preživetje, to je edina Viktorjeva maksima. Ima pa še eno: sleherno jutro z naslovnice njegovega najljubšega časnika odlepi nagradni kupon v obliki nalepke in izzove Terno. »Kaj pa čem?!« je dejal. »Počofam in upam!« Njegovo upanje je tokrat obrodilo sadove – Terno, nagrado, ki ga je tako lepo in predvsem nenadejano presenetila. »Zadel sem 500 evrov!« se mu je smejalo. Kaj pa bo s tem denarjem, kako ga bo obrnil? »Jezus, Jezus,« je ponavljal, videlo se je, da smo ga ujeli precej nepripravljenega. Za hip je pomislil. »Zapravil ga bom!« Toda, za kaj, Viktor, se nismo hoteli predati. Spet je pomislil. »Veste, kaj, kar mami Zinki ga bom dal. Da, to bom naredil! Veste, ta denar ji bo pri tako mizerni pokojnini še kako prav prišel.« Plemeniti Viktor Mertuk, vsaka vam čast!