Ternina renta za Ireno

LESIČNO –  Gručasto jedro središčnega naselja v občini Kozje je ob sotočju Zagorskega potoka in reke Bistrice. Vse naokrog ga obdajajo grički in hribčki, da, to je Lesično, kjer s svojo družino živi 58-letna Irena Maček, prava kmetica in prav takšna gospodinja!

Le za las smo jo ujeli, saj je že hitela po repo, s katero je potem nakrmila prašiče. Življenje kmetice, kakršna je Irena, še zdaleč ni nujno trpko. Če imaš svojo zemljo rad, je vse lažje, neprimerno lažje. Potem je ta poklic eden najlepših. Ukvarjanje z zemljo, poljščinami, živinorejo, biti na svežem zraku, opazovati, kako iz malega zraste veliko, okusno in slastno. In ko plodove lastnega dela ponudiš še drugim, ki so potem navdušeni in se vračajo, ti je toplo pri srcu, takrat je tvoje delo tudi dejansko opravljeno. Pridelovalec takrat začuti zadoščenje. In mir. Ko je Irena odprla vrata, so jo oplazili sončni žarki. Če se je potrudila, se je lahko zagledala v 40 hektarjev obdelovalnih površin. Danes se gre, skupaj z možem Antonom in sinom Andrejem, ekološko kmetijstvo. Imajo 20 krav dojilj in sedem plemenskih prašičev. »To število sicer niha,« pravi, saj jih uspešno prodajajo – za nadaljnjo rejo. V svet gredo, kot nas poduči, včasih že pri doseženih petnajstih kilah, včasih jih redijo do zakola.

»Ravno jutri bomo tri zaklali!« je tedaj veselo razodela. Koline so tako ali tako nekakšen vrhunec določenega obdobja. Trije šestdesetkilski tekači bodo tako še zadnjič pomahali sočni repi in udobni staji. »Veste, to niso niti odojki niti stokilski betoni, to je nekaj vmes …« Zdaj vemo: to mora biti očitno nekaj hudo dobrega glede na to, da se odjemalci k njim tako zvesto vračajo – po vse te mesne in mesnate dobrote.

To pa še ni vse: zaradi ekološke pridelave morajo imeti pisano in raznoliko poljedelstvo, s katerim ohranjajo zemljo pri najboljši kondiciji, poljščine, s katerimi kolobarijo. Zato pri njih ne manjka raznoraznih žit, iz katerih pridelujejo moko, pa rži, ječmena, ajde, pire in koruze; graha, boba, soje in še česa.

In ko takšnim kmetovalcem preostane še tisto nekaj zlatega časa, kot je denimo ostalo zadnjič Ireni, tej zvesti bralki Slovenskih novic, tedaj odrinejo v nakupovalni center, nakupijo, med nakupljenim pa se seveda znajdejo Novice. Posvetila se jim je šele doma, opazila Terno, a ni povsem verjela. Njen sin, ki gre po stopinjah staršev, jo je moral prav spodbosti, »pokliči in sporoči že!«

»Nehaj, zagotovo ni to, pa saj še nikdar nisem nič zadela!«

Tokrat je. In ne kar nekaj: zadela je namreč nekaj vrhunskega – sto evrov mesečne rente za obdobje treh let! In ko se je vendarle predramila, je od silovite sreče prasnila v smeh: »To pa bo dodatek moji skromni pokojnini!«