Terna za upokojenki

Jesenska Terna je to pot osrečila dve upokojenki. Slavico Havič iz Vitomarcev ter Terezijo Peterka iz Apač pri Gornji Radgoni, ki zastopata – pobegle možgane. To je sloj ljudi, ki so jih slabe družbene in gospodarske razmere prisilile v zdomstvo, odhod na tuje, s trebuhom za kruhom. Če ni služb, če ni prihodnosti, sinovi in hčere zbežijo, stran, na bolje. Beg možganov, če še ne veste, se dogaja tudi danes, pred našimi in vašimi očmi. Obe sta svojo srečo našli v sosednji Avstriji: Slavica na Tirolskem v Innsbrucku, Terezija pa v Bad Radkesburgu, tik za mejo. Zanimivo, da je že umetno (in politično) zarisana meja povsem dovolj, da je človeku kar naenkrat bolje, le korak, da preživi. Slavica je svoj kruh našla v savni. »Kamne sem morala politi, vse počistiti, pripraviti rjuhe,« je pripovedovala.

Vsak dan kupi Slovenske novice

Terezija pa je kot izučena šivilja dolga leta delala v tekstilni tovarni. Zaradi uničenih kolkov se je morala sicer predčasno upokojiti. Prav nič pa jima ni žal, da sta okusili to izkušnjo zdomstva, Slavica je tam spoznala gradbinca Hama, Terezija pa Vinka, našega človeka. Slavica je po 40 letih Tirolsko zdaj zamenjala za Vitomarce. Svojih korenin preprosto ni mogla pozabiti, nihče jih ne more. Nista dovolili, da bi se obrisi Pesniške doline in Apaškega polja kar tako razblinili v nevidni prah. Ko pa sta se spet zasidrali v domačem kraju, Slavica sicer šele pred petimi leti, so se ob njiju znašle tudi Slovenske novice, časnik, ki ju s svojimi zgodbami, zdi se, omamlja. »Jaz sem naročnica že toliko časa, da se niti ne spomnim več, od kdaj,« je ponosno dejala Terezija, Slavica pa: »Prav vsaki dan jih kupim! Čisto vsak dan!« In kako sta bili obe zadovoljni, resnično, tudi zaradi Terne. »Ležišče sem dobila!« je vrisknila. »Res, kako sem vesela tega modroca!« pa je ustrelila še Slavica, takrat ko je Terezija že pripravljala solato, riž in perutničke.