KOČEVJE – Kočevje obkrožajo gosti in bogati gozdovi. Ne vem, ali se slovenska politika zaveda, da sedimo praktično na zlatih jajcih. Kot da tega ne bi vedeli, Avstrijci odkupujejo naše žaganje in nam ga prodajajo nazaj. Pa saj to je paradoks. Toda vrnimo se raje pod poraščeno Stojno in kočevsko Malo goro, od koder je doma tudi naš zvesti naročnik, 79-letni Mirko Pantar.
Nagrada lovcu
»Že od začetka sem naročnik na Slovenske novice,« vzklikne agilni upokojenec, ki je resnično po dolgem in počez prehodil omenjene gozdove. Poklicno kot gozdarski tehnik na terenu, pogosto tudi s puško kot zaprisežen lovec. V svoji lovski sobi tako hrani številne trofeje, od jelenov, srnjakov, divjih prašičev, raznih ptičev, ustrelil je tudi že medveda. »Težko bi rekel, katera je moja najljubša trofeja,« pa je dejal, ko smo ga vprašali, na kaj je najbolj ponosen. »Veste, lovci spoštujemo prav vse trofeje, najlepše in tudi tiste malo grše. Mi spoštujemo vse, saj smo vendarle v ekološki funkciji, smo nekakšni blažilci narave.«
Po novem tudi čebelar
Zdaj ko je v pokoju, je gospod Mirko tudi strasten čebelar. Ob pogledu na deset let star televizor pa si je že večkrat zaželel, da bi ga počasi vendarle zamenjal za novega. Njegovi tihi želji je to pot, tik pred božičnimi prazniki, prisluhnila nagradna igra Terna, ki jo že v deveto prirejajo Slovenske novice. Pravzaprav je nalepko odstranila radovedna vnukinja Sara, 12-letno dekletce, ki jo vsakič, preden gre v šolo, zanima, kaj neki tiči pod nagradnim kuponom na naslovnici. »Saj veste, kako firbčne so ženske!« se je smejalo njenemu dedku. »Ata, zadel si televizijo!« je takrat kričala na ves glas in Mirka že navsezgodaj vrgla iz tople postelje. Zadovoljstvo je na lepem poskočilo, obrazi so pri Pantarjevih postali še vedrejši. To je bilo res pravšnje božično darilo, izpod drevesca božično-novoletne Terne.
