JESENICE NA DOLENJSKEM – Jožica Požgaj je mlada mamica. Ima 6-letnega Rudija in 12-letno Nikito. Skupaj z možem Izidorjem obvladujeta domačijo, z nekaj živine in poljščinami marljivo gazita ledino, kljub težavnim časom z optimizmom zreta v prihodnost. Z discipliniranim življenjskim slogom kažeta tisto pravo pot svojima otrokoma, ki imata pri roki tako z naskokom najboljši zgled – starševski. In če kaj zaškripa – so tu še stari starši. Njuna vzgoja je zatorej dvoslojna. Razširjena družina Požgajevih zato še zdaleč ni kot tisto plovilo, ki pušča, ki tone, ne, ta družina je kompaktna. In če je tako, je tudi sreče ter srečnih trenutkov vselej dovolj. Ker pa ne živijo na veliki nogi in niso pohlepni, jim srečo zlahka utrnejo že majceni utrinki, takšni in drugačni, kakšni neki? Takšni, ki jih marsikdo niti ne bi zaznal.
Sleherno jutro upajo na Terno
Pri Požgajevih so na Slovenske novice, na primer, naročeni že od pamtiveka. Jožica, ekonomski tehnik po izobrazbi, ki se po vsakodnevni tlaki z vsem srcem posveti tako družini kot kmetiji, se niti ne spomni več natančno, kdaj je padla ta odločitev, ki jim je na tako poseben način premotila dopoldneve, in kdaj je padla ta odločitev, zaradi katere tako radi – dan za dnem – pogledujejo pod nagradni kupon na naslovnici.
Sleherno jutro še kako pazljivo odlepijo tisto nalepko in upajo, upajo na Terno. »Vsak dan odstranjujemo, vsak dan gledamo, vsak dan upamo …« je pripovedovala. Nič, vse doslej – en prazen nič. A niso obupali. To jutro so se družno še enkrat pognali po Novice, še enkrat odstranili nagradni kupon v obliki nalepke in še enkrat krepko stisnili svoje pesti. In glej: kdor čaka – dočaka. Ugledali so tri enake simbolčke. Na obraz se jim je tedaj v hipu prikradel nasmeh, nasmeh sreče. »Tako smo veseli.« Veseli nove pridobitve, visokotlačnega čistilnika, ki jim jo je poklonila Terna. »Super, odslej bo naš traktor zmeraj čist,« je vzkliknila nasmejana Jožica, ki se je že čez nekaj uric zapodila v gmajno – po gobe. Tudi v okolici njihovih Jesenic, tam ob slovensko-hrvaški meji, je zdaj sezona gob, »jurčkov in marel«, je vedro naštevala.
In še: »Najlepša hvala za nagrado, bo zelo prav prišla!«
