Na drugi strani telefonske linije smo naleteli na zares mili ženski glas, iskreno blag in topel. Res je: barva glasu sicer še ne pomeni dejanske barve srca, toda to pot se nismo zmotili!
Leta in leta je kupovala Slovenske novice
Na drugi strani nas je pozdravila Fana Bektaševič z železarskih Jesenic. »V bistvu sem že včeraj posredovala vse podatke in izpolnila tisto, kar ste zahtevali od mene!« Jaz nisem nič zahteval, sem se čudil, še več, saj še vedel nisem, da je gospa že lep čas naročnica na Slovenske novice! »Leta in leta sem Novice kupovala v trgovini, dan za dnem, naposled pa sem se naročila! In ni mi žal!« je dejala, potem pa smo izvedeli, da je Fana, nekdaj delavka v propadli blejski Vezenini, »tam sem šivala, krojila, srajce, bluze, tudi peglala«, danes na nekem socialnem robu, pa čeprav si na vse kriplje prizadeva, da je recesijski val ne bo nikoli do kraja zalil. Ne, ne bo! Tudi Fana je dokaz tiste čiste slovenske duše, ki se ne predaja.
Vlade so bodo sicer menjale, druga za drugo, in teptale naša dostojanstva, Slovenec pa bo gural, kot radi rečemo, naprej … in čakal na lepše čase. Skupaj z možem Ahmedom sta se že zdavnaj znašla v situaciji tako nizkih pokojnin, tako prekleto mizernih, da je nemogoče odplačati vse položnice. Te pa se le kopičijo. Še preden odplačata tiste izpred treh mesecev, že pridejo nove. Zato je prišla Terna kot naročena! »Joj, sem je vesela!« je vzkliknila Fana. Njen Ahmed je zjutraj stopil po še svež izvod Novic, ga prinesel svoji ženki, ta je odstranila z naslovnice tisto nalepko in bila prepričana, da sanja. Tako preprosto Fana še nikdar ni prišla do petstotih evrov! »Zdaj bova veliko lažje odplačala dolgove,« ji je na lepem odleglo. Ahmedu bo v zahvalo spekla jetrca, po južni pa nemudoma, kot je dejala, izkoristila začetek meteorološke pomladi. In se podala na daljši sprehod. Sonce je posijalo.
