Ormož je starodavni kraj, vsekakor vreden ogleda. Resda je najlepši v času bujne vegetacije, a tudi zdaj ima marsikaj pokazati. Krajevno ime je morebiti prevzeto prek madžarščine iz latiniziranega osebnega imena Alramus, ki se je v rednem jezikovnem razvoju razvilo iz germanskega Alram v Aþala-hraban, ki dobesedno pomeni plemeniti krokar. Ni izključeno, da je kraj poimenovan po salzburškem škofu Alramu, ki je zaslužen, da je Spodnja Panonija postala poseben arhidiakonat, neposredno podrejen Salzburgu. V starih listinah je kraj omenjen kot Holermůs, Holrmues in Holrmůs.
Bronastodobni Ormož je bil najpomembnejši med vsemi okoliškimi kraji in ga zaradi velikosti ter urbanistične zasnove prištevamo med največje tovrstne naselbine v vzhodnoalpskem prostoru. Arheologi so odkrili mnogo dokazov o gradbeni, bivanjski, celo kulinarični in pivski kulturi takratnih prebivalcev. Naselbina je iz neznanih razlogov propadla, mesto pa je doživelo vnovičen vzpon šele v srednjem veku.
Ormož je že leta 1293 dobil trške pravice, in sicer iz strateških razlogov, 1331. pa še mestne. Utrjen grad so postavili gospodje Ptujski zaradi obrambne meje z Madžari. Mesto se je razvijalo samostojno, grajske stavbe pa so bile od njega ločene z obzidjem. V čast ptujskemu graščaku Frideriku, ki mu je podelil mestne pravice, so ga začeli imenovati Friedau, vendar se staro ime Holermuos ni povsem izgubilo. Po glasovnih spremembah skozi stoletja se je oblikovalo v sedanje ime Ormož.
V središču izstopa župnijska cerkev sv. Jakoba
Prvič je bila omenjena leta 1271, v prvi polovici 14. stoletja pa je postala župnijska. V 15. stoletju so ji prizidali ladjo, ki pokriva križni obok, in zakristijo. Leta 1591 so jo renesančno predelali. Med letoma 1605 in 1704 je bila izropana in onečaščena, zato so jo 1736. znova posvetili, hkrati pa povišali in obokali ladjo, vzidali pevsko emporo ter podaljšali zakristijo do kapele. Med letoma 1869 in 1873 jo je poslikal Jakob Brollo. Nad vhodom v zakristijo so odkrili relief gregorijanskega Kristusa s plemiškim donatorjem s konca 14. stoletja. Med baročno opravo izstopa prižnica, ki kaže vplive delavnice J. Mersija iz druge polovice 18. stoletja.
V Ormožu sicer dominira grad. Ni ga težko najti, čeprav ga zakriva drevje. Stoji v delu bronastodobne naselbine, ki je bila zavarovana z zemeljskim nasipom in obrambnim jarkom. Grajski kompleks so v zadnji tretjini 13. stoletja začeli graditi gospodje Ptujski. V njihovi posesti je ostal do 1438., ko je rodbina izumrla. Med letoma 1710 in 1740 ga je v baročnem slogu obnovila družina Pethe. V začetku 19. stoletja ga je kupil industrialec Jožef Pauer in poskrbel, da so ga klasicistično obnovili ter obzidali jugozahodni grajski vrt. Zadnji lastniki gradu so bili grofje Wurmbrand. Danes so v njem informacijska točka in številne razstave ter muzejske zbirke. Posebna dragocenost so stenske klasicistične poslikave v prvem nadstropju, ki so med najpomembnejšimi v Sloveniji. Muzej je tudi v sosednji grajski pristavi, ki je zelo lepo in funkcionalno obnovljena. Ogledate si lahko priložnostno postavitev srednjeveške plastike z ormoškega območja in arheološko razstavo Od igrače do žare ter izdelke, razstavljene pod naslovom Lonec lončarja hvali. Pred gradom se lahko ustavite pri spominski aleji kipov znamenitih mož Ormoža in okolice, ki jih je izdelal kipar Viktor Gojkovič.
Na Kerenčičevem trgu stoji spomenik profesorju Jožetu Kerenčiču, narodnemu heroju in aktivistu OF. Oglejte si tudi veliko vinsko klet, ki je prava znamenitost v državnem pomenu.
Le streljaj pred Ormožem je Grad Velika Nedelja, stara križniška komenda, ki je prvič omenjena leta 1273. Na dvorišču je ohranjen baročni vodnjak s kovano krono in pogonskim mehanizmom. Zelo slikovit je grbovni relief komturja Marquarda von Eckha iz leta 1612 na steni na dvorišču. V gradu sta na ogled etnološka zbirka ter razstava Velika Nedelja skozi stoletja. Kamor koli boste šli v okolico Ormoža, boste našli lepe pejsaže z vinsko trto in prijazne ter gostoljubne ljudi.
