Temni rov in svetlo sonce

Nekoč sva se s sveže upokojenim kriminalistom pogovarjala o njegovem delu. Seveda poskušaš vsakič pristopati strogo profesionalno, razumsko, je dejal, vendar se kdaj zgodi kaj takega, da se te še posebno dotakne in še dolgo drži. Vedno ti je tesno, kadar obravnavaš umrle žrtve, najhuje pa, ko so to otroci. Kriminalistovo odkritosrčnost sem si zapomnil, ker je podobno tudi pri novinarskem delu.

V rov jame Ojstro hrastniškega rudnika premoga je 25. aprila 2001 vdrlo židko blato. Po prvem vdoru ob 4.40 so šefi ob 8.15 poslali ekipo sedmih rudarjev postavljat pregrado. V novem vdoru jih je umrlo pet. Pa se ni vedelo takoj, upanje o preživelih je umiralo z vsakim novim najdenim mrtvim. Zakaj so morali umreti, je v zraku lebdelo mučno vprašanje. In je tudi ostalo, saj je zadevo pogladil še rudarski inšpektor, da iskanje odgovornosti ni v njegovi pristojnosti.

Ni pa vedno samo črno. Včasih kaže na hudo, a je konec srečen. Neko poletno dopoldne se je v gozdu za vasjo izgubila še ne triletna deklica. Kmalu so jo začeli iskati, policisti tudi s helikopterjem, sledni psi, množica krajanov. Skrbelo jih je, da ne bi otrok padel v bližnji kamnolom ali čez druge prepadne stene. Iskali so vso noč, zaman. Neki Velenjčan se je zjutraj z avtomobilom odpravil v Celje. O pogrešani deklici je slišal v radijskih poročilih, prav ko se je bližal tistemu območju. Brez premišljanja, spontano, je začel moliti očenaš. Ravno je zmolil, ko je v jutranjem soncu v obcestnem jarku pod češnjo med rmanovimi cvetovi zagledal otroško kodrolaso glavico. Ustavil je, pristopil in – bila je pogrešanka. Po ročicah in ličkih malo popraskana, v zmečkani trenirki, umazana od zemlje. Tudi žejna, sicer pa zbrana. Le koliko je punčka pretavala, da je v 22 urah prispela sedem kilometrov stran od doma (v prepričanju, da tako majhna ne bi zmogla, je tako daleč niti iskali niso) in srečno prečkala zelo prometno cesto na slabo preglednem koncu? Tega ne ve nihče.