A televizijo imate? je zadnjič porogljivo vprašal znanec, ki sem ga srečal po nekaj letih in ni vedel za našo selitev med dolenjske holmce. Imamo optiko. A jo imate mogoče vi v tejle poštirkani Ljubljani? sem ga zabil nazaj. On bo meni vukojebino, mestni Joža!
Točno tako: v vsako vaško hišo, ki je to pač hotela, so napeljali kabel, po katerem bomo z neznansko brzino dobivali televizijo in internet. Plačali smo takso za omarico, 192 evrov, in prav zdaj izbiramo operaterja. Amisova snubitvena ponudba nas je včeraj čakala v nabiralniku, Siolovo še čakamo. Pred enimi bomo že pokleknili, ni vrag, ampak pred kom?
Operaterji so v pakete sicer strpali sto in več programov, a pri tem to impresivno številko dosegajo bolj z nacionalnimi, celo albanskimi in ruskimi, ter lokalnimi postajami kot pa s kakovostnimi filmskimi. Očitno so dognali, da ljudi najbolj mamijo s HBO, z dobrim športom in s porniči (zadnji dve izbiri sta najbrž bolj v moški pristojnosti), za kar pa naj še ekstra doplačajo.
Za iluzorno se je tudi izkazalo upanje, da kateri ponudnik bistveno izstopa – cene med njimi se razlikujejo morda za kakšen evro, prav bistveno pa ne, le da ti eni za prvih 9 mesecev ali eno leto ponudijo brezplačen čokoladni bonbonček, drugi pa karamelnega. Isto sranje, samo drugo pakovanje, smo rekli v Jugi.
Cene so impozantne: paket s povprečno zmogljivim internetom 20 Mbps/20 Mbps, HBO (in mogoče celo kakšnim porničem, če ga oni sami dajo, mene seveda ne brigajo ...) je dobrih 50 evrov. Ker nas ob tem za 13 evrov vsak mesec nategne še nacionalna televizija (ta pa sploh s poden ponudbo), se bodo končni stroški buljenja v ekran in srfanja po netu približali 70 evrom mesečno. Brez HBO bi bili pa še vedno mastnih 60. Prepričljivo največja položnica v gospodinjstvu!
Ampak brez interneta in televizije danes ne moremo biti, postala sta naša osnovna fizična potreba kot zrak in hrana. Operaterji nas imajo v pesti in si nas delijo na med sabo zmenjene tržne deleže.
