NA KOŽO

Televizija je kot zdravstvo

Objavljeno 09. marec 2017 23.35 | Posodobljeno 09. marec 2017 23.36 | Piše: Domen Mal

Vsaj dvakrat vsak teden ob osmih zvečer preprosto ni gledljivega filma.

Strinjam se s Smolarjevim komadom Bognedaj, da bi crknu televizor, pa ne zato, ker ne bi vedel, kaj naj počnem v nenadoma tihotnem večeru, saj se rad posvetim ženi, veliko se pogovarjava, mečeva kocke – mislim na igro jamb – in bi mi še kaj padlo na pamet, o čemer že ne bom pisal, o ne, teve ne sme crkniti, ker toliko investiramo v njegovo vsebino. Namreč, položnica za TV-internetni paket je z dobrimi 50 evri prepričljivo največji mesečni izdatek, naslednji, elektrika, zaostaja za njim že za debelih 15 evrov.

In zdaj naj bi nam položnico še malo pojačali, ker bosta Pro Plusova POP TV in Kanal A plačljiva. To me osebno ne bi motilo, če bi bila oba programa opcijska, se pravi, da bi se jima v našem paketu lahko odpovedal. Kar bi storil z lahkim srcem, saj ju gledamo zelo redko, pač nismo pristaši domačih (in niti ne tujih) resničnostnih šovov, žajfnic in, predvsem, neskončnih reklamnih blokov.

Ampak ne, oba sta v osnovnem paketu. Torej ju preprosto moramo imeti, kar spominja na še en redni mesečni izdatek, 12,75-evrsko položnico za nacionalko, za katero smo tudi vsi prisiljeni plačevati že samo zato, ker imamo televizor.

Vsaj dvakrat vsak teden ob osmih zvečer preprosto ni gledljivega filma.


Najbolj pa me jezi, da kljub množici komercialnih programov, med katerimi so tudi izključno filmski, vsaj dvakrat vsak teden ob osmih zvečer preprosto ni gledljivega filma. Moj kriterij gledljivosti je ocena IMDb vsaj tja proti 7, a vse prevečkrat ne seže niti do 6, po navadi pa so, sploh na slovenskih komercialnih programih, filmi na sporedu vsaj že tretjič. Samo spomnite se božično-novoletnih praznikov, ki nikakor ne morejo miniti brez Sam doma v vseh petih izdajah.

In potem se zgodi, da si kakšen tak nesrečen večer resnično zaželimo filma in si ga sposodimo, kar stane vsaj 3 evre in pol, mesečna položnica pa se zategadelj dvigne na 60 evrov.

To me spominja na zdravstvo. Zdravstveno blagajno pridno polnimo vsak mesec, ko pa rabimo specialistični pregled, ga opravimo samoplačniško, ker bi do koncesijskega, ki nam pripada, že zdavnaj crknili. Slovenci smo bili, smo in večno bomo – zgolj in samo molzne krave.

Deli s prijatelji