Telesno kaznovanje ni enako fizični zlorabi

V Sloveniji je vlada konec julija potrdila predlog novele zakona o preprečevanju nasilja v družini, ki prepoveduje telesno kaznovanje otrok. Predvidevam, da to ocenjujete kot korak nazaj?

Če nekdo nekaj prepove, mora biti ta prepoved razumna. Da je razumna, pa morata biti izpolnjena dva pogoja. Prvič – da je tisto, kar prepovedujemo, dokazano škodljivo, da ima neke negativne posledice, in drugič – da prepoved sama po sebi ne bo izzvala negativnih posledic. Ko govorimo o odvzemanju pravice staršem, da telesno kaznujejo svojega otroka, kadar ocenijo, da je to potrebno, nobeden od pogojev ni izpolnjen. Ni dokazov, da je razumno telesno kaznovanje škodljivo samo po sebi.

Niti enega argumenta ni, ki bi govoril v prid temu, da dejstvo, da jih otrok redko in občasno dobi po riti, kadar si to zasluži, seveda v mejah normalne vzgoje, ki vključuje tudi izkazovanje ljubezni, pogovore z otrokom, opozorila, druge vrste kazni itd., kakor koli škoduje njegovemu osebnostnemu razvoju. Kolikor vem, ni niti ene metodološko neoporečne raziskave, ki bi to dokazala. Ljudje imajo pravico, da vzgajajo otroke, kakor najbolje znajo, in država jim mora pri tem pomagati, ne pa jih zavirati. Eno je, da staršem ponujaš tečaje in informacije o tem, kako bolje vzgajati, popolnoma druga stvar pa je, če država brez kakršnega koli dobrega argumenta uporabi prisilo in staršem predpiše, kako naj to počnejo.

Menite, da se bodo dogajale zlorabe?

Tisti, ki želi nekaj prepovedati, mora dokazati, da prepoved ne bo prinesla negativnih posledic, kar je velik argument proti vpeljavi te prepovedi. Če jo bodo sprejeli, obstaja velika možnost zlorab. Prvič, otrok postane pravno močnejši, država in razne zainteresirane nevladne organizacije postanejo njegov zaščitnik proti staršem. Takšen pristop staršem odvzame avtoriteto in jim onemogoča, da nekatere situacije pri vzgoji otrok rešijo z uporabo sile. Prepričan sem, da bo veliko otrok, ki bodo prijavili svoje starše ali jih bodo izsiljevali z lažnimi prijavami, če ti ne bodo izpolnili njihovih zahtev. Posebna težava je, da se tako odpira zelo velik prostor za mogoče zlorabe, to lahko izkorišča drugi od staršev, še posebno v kompleksnih ločitvah, kjer se starši borijo za skrbništvo nad otrokom ali otroci, kot tudi s strani babic, dedkov, tet, sosedov, vzgojiteljic in učiteljic, kogar koli tretjega, ki se lahko vmeša in obtoži starše zaradi nasilja. Če vas jaz kot sosed lažno obtožim, da ste fizično zlorabljali otroka, boste vi, ne krivi ne dolžni, morali skozi ves proces od obravnavanja policije do socialnega dela. In tudi če ne bo dokazov proti vam in boste oproščeni, bo na vas za vedno ostal madež suma zlorabe.

Veljate za zagovornika telesnega kaznovanja otrok. Leta 2013 ste na strokovnem posvetu na Brdu pri Kranju šokirali nekatere obiskovalce, ko ste celo opisovali načine, kako telesno kaznovati otroka …

Ni res, da sem zagovornik tepeža otrok, zagovarjam pa pravico ogromne večine normalnih staršev, da se država ne sme vmešavati v subtilen odnos med staršem in otrokom, če za to nima močnih argumentov. V tem primeru jih nima. Posvet na Brdu pri Kranju je bil namenjen tožilcem in policistom, jaz pa sem jim predstavil, kako vse v drugih državah razlikujejo racionalno telesno kaznovanje v primerjavi s fizično zlorabo otrok ali nasiljem. Ves čas nam predstavljajo, da je prepoved telesnega kaznovanja otrok s strani staršev civilizacijski korak naprej, vendar pa je treba vedeti, da je to prepoved v svoje zakone uvedlo le malo držav. V drugih državah obstajajo strokovna merila, na podlagi katerih se ocenjuje, ali so starši prešli mejo in začeli zlorabljati otroka. To so merila, ki se tičejo starosti otroka, dela telesa, po katerem ga starši udarijo, po tem, ali ga udarijo s prsti, z odprto dlanjo ali s predmetom, glede na posledice udarca na otrokovo tkivo, kolikokrat je bil udarjen, kako pogosto se uporablja ta vrsta kazni, ali jo spremljajo druge vzgojne metode, ali je tepen v javnosti, prav tako pa se oceni tudi splošen slog vzgoje staršev in odnos do njega. To je zelo kompleksna tema, ki je ne moremo zvesti na zamegljeno kategorijo, ki ji pravimo nasilje.

Na omenjenem posvetu ste spregovorili tudi o starostnih mejah za tepež: sprejemljiv naj bi bil za otroke od 18 mesecev do 12. leta. Zakaj prav takšna starostna meja?

To je meja, ki jo najdemo v strokovni literaturi. Otrok, mlajši od 18 mesecev, marsičesa ne razume, tudi prepovedi ne, tako da je tepež otroka v teh letih razumljen kot fizična zloraba. Dvanajst let pa, ker tedaj večji del generacije že preide v puberteto. Tako je na primer ustavno sodišče v Kanadi razglasilo zakon, ki je staršem prepovedal, da racionalno telesno kaznujejo otroke, za neustaven in na osnovi njihovih strokovnjakov postavilo mejo dovoljenega na 12 let.

Telesno kaznovanje opisujete kot »racionalni postopek, s katerim se otroka prepriča, da se preneha vesti nevarno ali agresivno«. Pa starši po vaših izkušnjah telesno kazen izvedejo pogosteje mirno in premišljeno ali v afektu?

Ena od velikih težav teh, ki predlagajo ta zakonodajni ukrep, je, da starše ves čas predstavljajo kot nerazumne, k zločinu nagnjene ali vsaj sumljive osebe. Tako ves čas predstavljajo, da starši »padejo v afekt« in zlorabljajo otroka, ko so »iz sebe«. Normalno je, da starši, ki se odločijo, da bodo otroka tako ali drugače kaznovali, to počnejo zato, ker so jezni. Občutek jeze se pojavi, ko se otrok ne odzove na druge vzgojne prijeme, kot so opozorila, opomini, predlogi, grožnje. Jeza, sovraštvo in prezir so tri zelo različne stvari. Medtem ko je udarec iz sovraštva ali prezira najpogosteje zloraba, udarec zaradi jeze to najpogosteje ni, ker jeza, za razliko od prezira in sovraštva, ne izključuje ljubezni do otroka. Torej, tisto, zaradi česar udarec iz jeze ne rani otroka, je prav ljubezen, ki jo starši čutijo do njega. Starši, ki se odločijo, da bodo otroka udarili po riti, to počnejo, da bi ga zabolelo, ne pa, da bi ga poškodovali.

Varuhinja človekovih pravic Vlasta Nussdorfer pravi, da je sporočilo, ki ga s telesnim kaznovanjem damo otroku, napačno, ker mu s tem sporočamo, da je v redu, če je močnejši nasilen do šibkejšega. Vi se s tem ne strinjate?

To je argument, ki ga ponavljajo številni zagovorniki. To je tako, kot bi rekli, da sta dva policista, ki sta prišla pomirit pijanca, ki tolče vse okrog sebe, pa ga podreta na tla in mu natakneta lisice, nasilneža, ker se izživljata nad nekom, ki je šibkejši. Res je, da se tako pijanec kot policista zanašajo na moč, vendar pa ni vsaka uporaba moči nasilje. Medtem ko je pijanec nasilnež, policista to nista – če ne prekoračita pooblastil –, pač pa uporabljata strokovne pristope prisile. Pretirano posploševanje nasilja je povzročilo, da se pozablja, da vsaka uporaba moči in prisile ni enako kot nasilje. Nasilje je le nelegitimna, se pravi nerazumna in škodljiva uporaba sile. Torej, ko starši udarijo otroka po riti, ga ne učijo tega, da trpi, ker je šibkejši, pač pa da ne sme početi tega, kar je počel, ker bo sicer znova kaznovan. Torej, ni pomembna moč sama po sebi, pač pa njen pomen – kazen. Vse raziskave kažejo, da bo takšen otrok takoj spremenil vedenje, a če tudi to ni dovolj, je treba uporabiti druge vzgojne postopke, da bo vedenje spremenil dolgoročno.

Pred kratkim smo imeli v Sloveniji primer dveletne deklice Arine, ki sta jo mama in očim pretepla do smrti. Se vam ne zdi, da bo zakon o popolni prepovedi telesnega kaznovanja otrok preprečil takšne tragedije?

To so strašni primeri, ki vedno vzbudijo zanimanje javnosti. Toda v tem primeru govorimo o zlorabi, o okvarjenem odnosu staršev do otroka. To so otroci, ki jih je treba zaščititi in jih pravočasno odvzeti staršem. Toda to nima zveze s prepovedjo telesnega kaznovanja. Starši, ki imajo sovražen odnos do lastnih otrok, jim lahko popolnoma uničijo njihovo osebnost, ne da bi nadnje enkrat samkrat dvignili roko. Predlagana prepoved je usmerjena k normalnim staršem, ki sicer dobro vzgajajo svoje otroke. Starše postavlja v vlogo potencialnih kriminalcev, otroke pa v vlogo njihovih žrtev, ki jih mora nekdo tretji zaščititi, kar bo ustvarilo še večji pritisk na že tako preobremenjene centre za socialno delo in policijo. Treba je poudariti, da je zabloda, da se na vsakega otroka v kateri koli starosti lahko vpliva z nenasilnimi metodami, nevarna. Pojasnjevanje, apeliranje, opozorila, grožnje so pomembni, ampak imajo omejeno moč. Ko to več ne pomaga, morajo starši, če želijo vplivati na otrokovo vedenje, uporabiti silo ali pa se, kot vestni državljani, ki nočejo kršiti zakona, odločijo, da bodo postali nemočni starši, katere upravlja otrok, namesto da bi oni upravljali njega.

Menite, da je to, da dovoljujemo telesno nasilje nad otroki, lahko signal nasilnežem, ki otroke zlorabljajo, da delajo prav?

Starši bi morali imeti v sklopu svojega vzgojnega pristopa pravico, da udarijo otroka po riti, ko ocenijo, da je to potrebno. Najbolje bi bilo, če bi jih informirali o merilih, kdaj je takšno kaznovanje racionalno, kdaj pa preide v fizično zlorabo. Če bi bile določene organizacije v resnici zainteresirane za dobrobit otrok, bi se ukvarjale s tem, ne pa z vsesplošno prepovedjo, ki bo naredila več škode kot koristi.

Kakšen bo otrok, ki ne bo nikoli telesno kaznovan?

Tretjina funkcionalnih odraslih, če jim tako rečemo, jih ni nikoli dobila po riti. Se pravi, da je mogoče vzgojiti otroka, ne da bi ga kdaj telesno kaznovali. Toda tisti dve drugi tretjini sta dobili po riti in sta staršem pogosto hvaležni za to. Torej, vzgoja se ne more zvesti na udariti ali ne udariti, ker je zelo kompleksna. Po drugi strani obstajajo raziskave, da je med novimi generacijami, na primer v Veliki Britaniji, bolj nasilen tisti del mladih, ki ni bil nikoli tepen. Gre za mlade, ki so vzgojeni permisivno, torej popustljivo, to pa je slog vzgajanja, ko starši niso nikoli udarili, ampak so se odločili, da bodo politično korektni, toda hkrati nemočni.

Kaj pa nadvlada otroka s tonom glasu, odločnim pogledom, nagrado?

Obstaja veliko vzgojnih metod, ki povečujejo starševski vpliv na otroka, še posebno v predšolski dobi, ko je naravno vodljivejši. Vendar pa tu ne govorimo o tem, kako je otroka najbolje vzgajati, pač pa o tem, kako se ga ne sme vzgajati – kaj je pri vzgoji prepovedano. Ideala ne moremo vključiti v zakone, ki veljajo za vse. Ljudje živijo različno, niso vse mame fakultetno izobražene mame, ki so si vzele neplačano porodniško, da bi se posvetile otroku. Veliko ljudi porabi veliko časa za to, da omogoči eksistenco otroku in družini. Zakoni bi morali določiti minimum, ki ga morajo vsi izpolniti, da zaščitijo otroka pred negativnim, ne pa ogrožati pravic staršev tako, da dajo otroku več pravic, država pa dobiva vse več pooblastil, da se lahko vmešava v družino. To navsezadnje ne bo dobro ne za odraščanje teh otrok ne za družbo kot celoto.

Kaj lahko pričakujemo od generacije, ki bo (če bo) rasla brez telesnega kaznovanja?

Upam, da bodo starši prepoznali nevarnost in da bo državni zbor zavrnili predlog, ker lahko naredi veliko škode. Čeprav imajo zagovorniki tega vzakonskega ukrepa verjetno dobre namene, bodo posledice v večinoma negativne. Tako se omejujejo starševske pravice, daje se veter v jadra permisivni, popustljivi vzgoji, ruši se starševska avtoriteta, tako da bo, statistično gledano, vse manj funkcionalnih odraslih. To pa pomeni, da se bo povečalo število tistih, ki ne želijo odrasti, ki ne bodo dovolj socializirani in ki bodo imeli vrsto problematičnih vedenj, vključno z nasilnim. Velik problem na Švedskem je, da se veliko mladih drogira in pije alkohol, da je v tej populaciji veliko samomorov. Gledano na dolgi rok se bodo te hedonistične generacije težje odločale za starševstvo, pričakujemo pa lahko tudi, da ne bodo dobri starši, pripravljeni na odrekanje zaradi otrok, tako da verjamem, da bo v prihodnosti vse več zanemarjenih in trpinčenih otrok.