Nekateri se še spominjajo časov, ko ni bilo mobilnikov, ampak smo imeli analogne telefone in tako imenovane dvojčke (ko je sosed govoril, ti nisi mogel). Na pošti si za telefonski pogovor čakal v vrsti in čakajoči so te grdo gledali, če si se predolgo pogovarjal. Včasih so celo tolkli po vratih kabine. Lahko pa si imel žeton ali kartico in šel telefonirat v katero izmed številnih govorilnic. Zdaj je vse drugače: mlajša generacija, vajena udobja mobilne telefonije in drugih oblik sodobnega komuniciranja, niti ne pomisli, da bi v trafiki kupila telekartico in se odpravila do javne govorilnice.
Govorilnice izginjajo
Telekom Slovenije, izvajalec univerzalne storitve zagotavljanja javnih telefonskih govorilnic, zadnja leta postopoma zmanjšuje njihovo število po državi. Če jih je bilo v začetku leta 2010 še skoraj 3000, jih je bilo januarja lani skoraj 500 manj, od tega 539 prilagojenih za invalide. Kakor ugotavlja analiza zagotavljanja javnih telefonskih govorilnic, ki jo je pripravila Agencija za komunikacijska omrežja in storitve (AKOS, http://www.akos-rs.si/?stranId=2245), je promet iz njih v januarju 2014 pomenil le dobrih 60 odstotkov tistega iz enakega obdobja v letu 2013. Merjeno v impulzih, največji padec prometa je nastal 2013., v letih 2010 in 2011 je bil nekako na enaki ravni, 2012. pa je celo nekoliko zrasel.
Analiza prometa od aprila do decembra 2013 je pokazala, da kar 336 javnih telefonskih govorilnic ne ustvari nobenega prometa. Izraženo v evrih: do pol evra prometa je ustvarilo 264 govorilnic, do pet evrov 494 in do 45 evrov 926. Za več kot 45 evrov klicev je bilo opravljenih le pri dobri petini vseh.
Univerzalna storitev Zakon o elektronskih komunikacijah definira univerzalno storitev kot »najmanjši nabor storitev določene kakovosti, ki je dostopen vsem končnim uporabnikom v RS po dostopni ceni ne glede na njihovo geografsko lego«. Med univerzalne storitve spada tudi »zagotavljanje javnih telefonskih govorilnic ali drugih dostopovnih točk za javno govorno telefonijo, iz katerih je mogoče brezplačno in brez uporabe kakršnih koli plačilnih sredstev klicati na številke za klice v sili«. Izvajalca univerzalne storitve imenuje AKOS. Sedanja odločba, ki velja pet let, se izteče 1. decembra 2014. |
Največ kličejo iz zaporov
V tem obdobju je le 94 govorilnic ustvarilo kar 80 odstotkov vsega prometa iz javnih telefonskih govorilnic. Vse so postavljene v zavodih za prestajanje zaporne kazni ali v psihiatričnih ustanovah. V Ljubljani največ uporabljajo tisto v zaporu na Povšetovi ulici, absolutna zmagovalka pa stoji v zavodu na Dobu.
Kakor so nam sporočili z Uprave RS za izvrševanje kazenskih sankcij, v slovenskih zaporih veliko pozornosti namenjajo komunikaciji obsojencev z osebami zunaj rešetk, seveda z zakonskimi omejitvami – vsi stiki (pisni, telefonski in osebni) morajo biti vnaprej dovoljeni. Na odprtih in polodprtih oddelkih je telefoniranje (brez nadzora) možno vsak dan, na zaprtih oddelkih prav tako, čeprav ponekod izvajajo nadzor dovoljenih telefonskih številk, direktor zavoda pa lahko iz varnostnih razlogov obsojencu pogovore prepove. V zaprtih delih ustanov za prestajanje kazni obsojenci ne smejo uporabljati mobilnega telefona in interneta, mobilnike pa lahko uporabljajo varovanci dislociranih odprtih oddelkov (Ig, Puščava in Rogoza).
A tudi v zaporih iščejo nove telekomunikacijske rešitve: eden od zavodov je nedavno prešel na predplačniško IP-storitev, posebno prirejeno za omejitve, ki veljajo za zaprte osebe. Po podatkih Telekoma je ta zavod pred tem ustvarjal tretjino vsega prometa iz govorilnic, zdaj pa le še 0,3 odstotka. Pri Telekomu predvidevajo, da bodo tudi preostali zavodi kmalu prešli na IP-telefonijo.
|
Delovanje z izgubo
Promet v večini (2330) javnih telefonskih govorilnic ne pokrije niti stroškov njihovega vzdrževanja. Drži, da se znižujejo (s 179 evrov v letu 2010 na 126 v letu 2013), a to predvsem zaradi zmanjševanja njihovega števila. Telekom vsako leto proda manj telekartic s čipom, ki so jih uvedli sredi devetdesetih let, potem ko so govorilnice v zgodovini delovale na kovance, žetone in magnetne kartice. Če so 2008. prodali še skoraj 155.000 telekartic, je njihova prodaja zadnja leta vztrajno padala: pred dvema letoma so jih prodali le še 87.335.
In to ni vse: čipov, ki so uporabljeni v govorilnicah, ni več mogoče dobiti, kartic drugih dobaviteljev pa se ne da uporabljati. Pri Telekomu imajo glede na smernice prodaje na zalogi dovolj kartic še za približno pet let, težava pa je tudi, da dobavitelji opreme nič več ne ponujajo klasičnih telefonskih govorilnic, zaradi česar zamenjava ekonomsko ne bi bila smiselna. Prav tako je treba upoštevati dejstvo, da je mobilna telefonija tako razširjena (priključkov je v Sloveniji za desetino več kot prebivalcev) in dovolj poceni (odvisno od paketa ponudnika), da ljudje preprosto ne čutijo več potrebe, da bi telefonirali v govorilnicah.
Konec govorilnic?
AKOS je preveril tudi, kako je s tem drugod po Evropi. Med 28 članicami EU ima javne telefonske govorilnice v univerzalni ponudbi le 17 držav. Tam, kjer so jih izključili iz nabora univerzalnih storitev, so odločitev utemeljevali predvsem z visoko razširjenostjo mobilne telefonije in nizko stopnjo uporabe javnih telefonskih govorilnic.
Agencija ponuja tri predloge za njihovo prihodnost. V prvem predlaga ohranitev javnih telefonskih govorilnic v sklopu univerzalne storitve, s katero bi se ohranilo sedanje stanje. V drugem predvideva ohranitev storitve, a z vnaprej določenim zmanjševanjem obveznosti, v tretjem pa, da se javne telefonske govorilnice izključijo iz sklopa univerzalne storitve, kar bi pomenilo, da Telekomu ne bi bilo več treba ohranjati sistema javnih govorilnic. AKOS poziva zainteresirano javnost, naj poda svoje pripombe oziroma predloge najpozneje do 9. junija. Pridobljena mnenja in pripombe bodo objavili in upoštevali. Kakor kaže, je najverjetnejša druga možnost, da bi govorilnice ohranili še pet let.
Zgodovina telefonije v Sloveniji Že leto zatem, ko je Alexander Graham Bell patentiral telefon, so novost preizkusili na naših tleh. Žarko Lazarevič v knjigi Začetki uvajanja telefonije v Ljubljani piše, da je ravnateljstvo višje realke konec leta 1877 preizkusilo telefon v pisarni deželnega glavarja, le nekaj dni zatem pa so telefonsko zvezo uspešno preizkusili tudi med Gradcem in Mariborom. Ljubljana je prvo (zasebno) telefonsko linijo dobila 1881. Leta 1885 so hoteli ljubljanski trgovci in tovarnarji postaviti lokalno telefonsko omrežje, a pobuda ni zaživela. Obstajalo je nekaj zasebnih linij, a prelomno je bilo leto 1892, ko je bila zgrajena telefonska linija Dunaj–Gradec–Maribor–Celje–Ljubljana–Trst, s 505 kilometri najdaljša v Evropi. Miniti je moralo še pet let, da je Ljubljana dobila telefonsko omrežje za 66 naročnikov. Z odprtjem omrežja, ki se je vključilo v medkrajevni telefonski promet na liniji Dunaj–Trst, je slovenska prestolnica dobila tudi prvo javno govorilnico. Do 1918. je v Sloveniji delovalo več omrežij: Ljubljana (155 naročnikov), Koper (8), Piran (6), Gorica (18), Tržič (11) in Maribor (68), vrsta krajev pa je imela telefon v poštnem uradu ali v žandarmerijski postaji. |
