VRHNIKA – Vse se je začelo pred leti, ko je Avstralec Matthew Charlesworth razmišljal, kaj bi počel v življenju. Pred tem je delal za naftarje in se veliko selil po svetu. Njegov tast je iz Slovenije in tako sta z ženo že v 90. letih večkrat obiskala naše kraje. Ker je od nekdaj oboževal pivo – pa ne tisto iz velikih pivovarn –, je leta 2008 v Slovenj Gradcu odprl pivovarno, ki ji je nadel zanimivo ime: Human Fish Brewery (HFB), Pivovarna človeška ribica. In začel delati zanimivo pivo.
Lani so se selili na Vrhniko v prostore nekdanje vrhniške mlekarne. Poleg treh osnovnih vrst piva, ki so vedno na voljo, varijo tudi sezonska, recepte zanje pa pripravljajo sproti in z vedno drugačnimi sestavinami. Na občini so jim bili zelo naklonjeni, saj so si želeli, da bi se z nekdanjo mlekarno kaj zgodilo. Tudi Vrhničani so jih vzeli za svoje: vsak petek in soboto zvečer se radi oglasijo v pivovarni, kjer lahko preizkusijo njihovo pivo.
Okus slovenskega hmelja
Jaša Zidar, eden izmed trojice, ki stoji za pivovarno (tu je še Jan Ledinek), pivo vari od dva- do štirikrat na teden. Glavno pivo HFB je svetli ale, pivo zgornjega vrenja, pri katerem fermentacija alkohola poteka pri nekoliko višji temperaturi – okoli 20 stopinjah Celzija. Pri ležaku – ta predstavlja veliko večino vsega piva, proizvedenega na svetu – fermentacija poteka pri nižjih temperaturah, pivo pa je lažje in bolj pitno (za okus množice). A ležak HFB je svetlobna leta daleč od ležaka velikih pivovarn.
Stout je zelo temen ale, ki vsebuje več praženega ječmena, zato je bolj kavast in ostrejši. Tretja vrsta piva, ki jo varijo na Vrhniki, pa je SIPA, slovenski indijski svetli ale (Slovenia India Pale Ale). Indijsko pivo? Ah, ne, vse je povezano z britansko kolonialno zgodovino. Včasih je bilo problematično prepeljati pivo iz Anglije v Indijo, saj se je med dolgo plovbo pokvarilo. »A če so naredili pivo z malce več alkohola in veliko več hmelja, ki ima odlične antioksidantne lastnosti, je zdržalo.«
Ta slog varjenja je skoraj izumrl, dokler ga niso ameriški mali pivovarji ponovno oživili v 70. letih 20. stoletja, pojasni Jaša. ZDA so ene največjih svetovnih proizvajalk hmelja, a dotlej v ameriškem pivu ni bilo čutiti njegovega okusa. V Sloveniji je zgodba podobna: je peta ali šesta največja proizvajalka hmelja na svetu, a v slovenskem pivu njegove arome do nedavnega skoraj ni bilo mogoče čutiti. »Da bi Slovencem pokazali tisti pravi okus slovenskega hmelja, smo zvarili IPA s slovenskim hmeljem – zato torej SIPA.«
Trudijo se, da bi bile vse sestavine slovenske, a ker pri nas ni sladarne, pivo delajo iz belgijskega ječmenovega sladu. Kvas dobivajo iz Francije, hmelj pa je izključno slovenski. Jaša se že veseli jeseni, ko naj bi naši hmeljarji predstavili dve novi sorti hmelja.
Domači recepti
Jaša je Matthewa Charleswortha spoznal na kriketu – Matt je namreč, še preden se je preselil v Slovenijo, poizvedoval, ali pri nas sploh kdo igra kriket, in naletel na ljubljanski kriket klub. Spoprijateljila sta se in Matt ga je navdušil nad varjenjem piva v domači kuhinji. Jaša je tako veselo varil in o tem ves čas govoril Mattu, dokler mu ta ni dejal, naj mu pripravi recept, pa bosta skupaj zvarila nekaj posebnega. »In nastalo je moje prvo pivo, ki sem ga zvaril pri HFB.« Zdaj skupaj pišeta recepte in varita.
Podjetje je tako majhno, da vsi delajo vse. »No, Matt dela nekako vse, Jan nikoli ne vari, jaz pa ne dostavljam piva, saj nimam vozniškega izpita,« doda Jaša. In proizvodnja raste: lani so zvarili skoraj 50.000 litrov piva, leto prej okoli 30.000, letos pa načrtujejo vsaj 75.000 litrov. Za zdaj ga prodajajo samo lokalom, nekega dne pa bi radi polnili tudi svoje steklenice.