Tekli v spomin na Ruth in za otroke

Čeprav so razdalje med ljudmi vedno krajše, so poti med njimi vedno daljše. Zato je eden bolj umnih načinov, kako najti dobrega človeka, če ne drugega, pa tistega v sebi, tisti s tekaško opremo. Saj ne da bi dirjal od enega do drugega in jim v preznojenih cotah težil ali sebi med bojem s sekundami nabijal ego v višave. Ne, ne, tek se mirno lahko uporabi za edino in osnovno spoznanje: ko vam kdo pove kaj o dobroti, ne pojdite v prvi supermarket in povprašajte po njej! Pojdite na tek in si vzemite čas za premislek. Da je mera teka res zvrhana, in to v izjemni druščini enako mislečih, poskrbijo v društvu Vztrajaj – Never give up! »Dve leti je minilo, kar nas je za vedno zapustila Ruth Podgornik Reš, ženska z velikim srcem, ultramaratonka, vrtnarka, pisateljica, kuharica, skratka oseba, ki nam je s svojo energijo in pozitivnim pogledom na svet dajala zagon in motivacijo za boljšo prihodnost. Zato smo spet povabili vse tekače, pohodnike in druge ljudi dobre volje, da se nam pridružijo na 48-urni poti okoli Blejskega jezera, kjer je ogromno tekaških ur preživela tudi Ruth, in tako pomagajo. Na prireditvi vsak odteče ali prehodi, kolikor želi,« je povedal Miha Markovič, ko smo se vpisovali za nočno pohajanje s tekaškim korakom okoli Blejskega jezera in odkrili, da je spomin na izjemno Ruth še vedno zelo živ.

Brez tragično umrlega Mateja

»S športno-humanitarnim tekom pomagamo otrokom iz socialno ogroženih družin. Člani društva Never Give Up želimo z otroki preživeti kakovostne trenutke in jim vliti upanje v boljšo prihodnost. Predvsem pa si želimo, da bodo, tako kot Ruth, z nasmehom gledali naprej in imeli sanje ter v življenju neprestano vztrajali,« je osnovno idejo teka povzel Mihov brat Matej Markovič, ki je lani s triatlonskim podvigom za šolske potrebščine otrok zbral več kot 20.000 evrov. Letos bo, žal brez izjemnega prijatelja in organizatorja Mateja Štivana, ki je preminil v prometni nesreči kmalu po zaključku akcije, avgusta ponovil podvig, in to tako, da bo na zemljevid naše deželice z ultramaratonskim plavanjem, kolesarjenjem in tekom vrisal pravo srce. Markovičevi, v akcije sinov je vključen tudi ata Janez, ki zna pripraviti najokusnejši tekaški čaj na planetu, imajo s svojimi idejami okoli sebe ogromno prijateljev in podpornikov. To se je izkazalo ob startnem prostoru v Mali Zaki, kjer smo bili priča snidenjem z iskrenimi stiski rok ter prisrčnimi objemi. Od povsod smo se tekači nakapljali do Bleda, nobena razdalja, tako iz smeri obale kot tudi Goričkega, pa Dolenjske in Notranjske, ni bila predolga, da je ne bi zmogli, in pristavili svoj drobceni košček za plemenito idejo. Tekli smo ali se sprehajali, ponoči smo se lovili s čelnimi svetilkami in labodom z razposajenim smehom kratili spanec, podnevi pa vijugali med sprehajalci, ki so prav tako sprejemali idejo dobrodelnosti. Ni jih bilo malo, ki so z nedeljskega sprehoda namesto s kremnimi rezinami domov odšli s startno številko. Kajti postali so del dogodka, ki je preprosto dobra zgodba, brez teh pa ne zmore biti dostojnega življenja.

Le malo manj kot šest kilometrov je okoli edinega slovenskega otoka po sprehajalni poti, kjer čas in hitrost nista bila pomembna. Bili pa so naši koraki, tudi najbolj drobceni od še ne triletne Zale do dvojnih, ki so jih opravljale štiri tačke kužkov vseh mogočih pasem, do takih z oporo palic za nordijsko hojo.