Teharje zna s preteklostjo

Teharje ima bogato zgodovino in je eden redkih slovenskih krajev s svojo opero. Teharski plemiči so delo Benjamina Ipavca, v Ljubljani so jih uprizorili leta 1892. V pisnih virih je Teharje prvič posredno omenjeno že v 12. stoletju. Krajevna zgodovina je tesno povezana s celjskimi grofi, saj so si Teharčani pridobili poplemenitenje. Po legendi naj bi namreč celjski grof Ulrik II. rad zahajal k teharskim dekletom. Med enim od nočnih pohodov so ga tamkajšnji fantje ujeli in pridržali. Grof je v želji, da bi si prihranil sramoto, Teharčanom ponudil odkupnino, vendar je fantje niso sprejeli. Spustili so ga šele, ko jim je obljubil, da jih bo poplemenitil in jim iz svojega grba podelil zvezdi. Ferdo Kočevar je napisal pripovedko Mlinarjev Janez. Po izumrtju celjskih grofov je nadvojvoda Ferdinand 25. maja 1537 teharskim plemičem znova obnovil in potrdil svoboščine.

V kraju, ki vodi iz Celja proti Šentjurju in naprej na Kozjansko ter v Obsotelje, obvladuje središče veliko sodobno urejeno krožišče v spomin na cerkev sv. Štefana. V njem je obelisk s kipom prvega krščanskega mučenca sv. Štefana, ki je obdan s kamenjem. Na stranicah obeliska so krajevni simboli: teharski grb, posnetek njihove zastave in sodniško žezlo, ki spominja na nekdanjo pravico do lastnega sodstva v kraju. Tam, kjer danes stoji krožišče, je stala Štefanova cerkev. Njen zvonik se je ohranil vse do leta 1974, ko so ga podrli.

V samem središču sta dvorec Mlinarjev Janez, danes je v zasebni lasti, ter stara šola, ki je urejena v muzej s stalno razstavo Železarstvo v Štorah, stalno razstavo Teharje skozi čas in razstavno galerijo. V hiši je tudi izobraževalni center.

Kjer danes stoji župnijska cerkev sv. Martina, je bila do začetka 20. stoletja stara cerkev istega svetnika, a so jo podrli, ker je bila premajhna. Leta 1906 je bil blagoslovljen temeljni kamen za novo, zgradili so jo leta 1907, posvetili pa 1908. V celoti je bila obnovljena 2007. Malo nad njo je na vrhu hriba Anina cerkev. Pisni viri pripovedujejo, da naj bi svetišče zgradili v 16. stoletju. A grb celjskih grofov nad glavnim pročeljem ter gotski stavbni členi kažejo, da je bila pozidana pred izumrtjem celjskih grofov leta 1456. Večkrat so jo prenavljali, temeljito predelavo pa je doživela že v drugi četrtini 18. stoletja. V 19. so znova močno posegli v notranjščino. Glavni oltar je iz 1651. V treh nadstropjih se skriva pravo razkošje baročnega rezbarstva. V tronu kraljuje kip sv. Ane Samotretje (sv. Ana, Marija in Jezus), ki pa je mlajši kakor druge podobe na oltarju, ki prikazujejo Marijino sorodstvo. Do cerkve je lep sprehod, blizu je tudi okrepčevalnica. Na Teharju je strnjene veliko zgodovine. Ta je pripomogla tudi k samonikli podobi domačinov, ki se nikoli niso pustili vleči za nos. Biti razpet med sedanjostjo in zgodovino bližnjih celjskih grofov, pozneje v dobi industrializacije pa oblikovati odnos do železarne v sosednjih Štorah ni bilo preprosto. Teharje in Teharčani so tu kot znak preudarne hoje skozi zgodovino.

Pod sv. Ano je lep spominski park o žalostnem delu naše zgodovine. V barake nekdanjega nemškega vadbenega centra so po končani vojni maja 1945 začasno namestili zajete domobrance: vojake, civiliste, žene in otroke. Večino so jih brez sodbe pobili: delno v bližini taborišča v Bukovžlaku ali v bližnji okolici Celja. Kjer je bilo nekdanje taborišče, so zgradili vsem tukaj umrlim in od tu v smrt odpeljanim Spominski park Teharje in ga odprli oktobra 2004. Tu je zelo tiho.