Tatjani ste pomagali, deložacija preklicana

JESENICE – Skoraj stoletje in pol je skrito v zidovih lično obnovljene stavbe pri jeseniški železarni. Ker so v njej nekoč prebivali vodje obratov, tako imenovani majstri, so ji železarji nadeli ime maisterhaus. Tam, čisto zgoraj, pod streho, je v kot stisnjeno stanovanje, ki ga je od podjetja, v katerem je bila zaposlena, prejela Tatjana Žagar. Pred mesecem pa se je znašla v veliki stiski. Grozilo ji je, da bo postala brezdomka.

»Precej dolgo so se mi nabirali neplačani računi, povezani z mojim stanovanjem. Večkrat sem prosila za preložitev plačila. Vendar se je dolg nabiral, čeprav sem poskušala od tistega, kar mi je ostalo za hrano čez mesec, še kaj privarčevati. Moj edini in precej mizerni prihodek, moja pokojnina, ni zadostovala.« 
Žagarjeva je skoraj tri desetletja delala v žebljarni, enem od najhrupnejših obratov železarne. Čeprav je bil ropot strojev, ki so izdelovali žeblje, neznosen, so bile tam zaposlene večinoma ženske, ki so v enem delovnem dnevu ročno premetale do 25 ton materiala. »Kljub vsemu sem rada delala med prijateljicami, ki smo si delile enako železarsko usodo,« se spominja Žagarjeva. Veliko žebljark se je invalidsko upokojilo, leta 1989 je zbolela tudi Tatjana. »Imela sem trombozo, a sem se nekako pozdravila in se vrnila med sodelavke, s to razliko, da sem imela status invalida.« 
Žebljarno je morala zapustiti, ko je šlo leta 1998 v stečaj podjetje Fiprom, ki je nastalo na pogorišču industrijskega kolosa Železarna Jesenice. »Ker sem bila invalidka, nisem dobila druge zaposlitve in tako sem bila prijavljena na zavodu za zaposlovanje. Odločbo zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje o upokojitvi sem na svoj naslov prejela šele lani.«

Do roka ni zbrala

Žagarjeva, prostovoljka v Humanitarnem društvu UP Jesenice, je marca povedala: »S skromnim in edinim prihodkom, to mojo pokojnino, nisem zmogla priti do pozitivne ničle. Enkratno denarno pomoč od socialne sem v celoti namenila poplačilu zapadlih računov. Toda bilo je premalo.« Na začetku marca je bil dolg večji kot njene tri mesečne pokojnine. 
Stanovanjsko podjetje, d. o. o., Ravne na Koroškem, na katero so bila prenesena tudi železarska stanovanja z Jesenic, je od nje terjalo plačilo zapadlih obveznosti ali pa bi jo 15. marca deložirali. Tik pred napovedanim datumom smo objavili njeno zgodbo, še nekaj dni pred tem pa so njeni najbližji prijatelji iz Humanitarnega društva UP Jesenice zaprosili za pomoč njihovi članici. Na Koroškem so obljubili, da bodo deložacijo preklicali, če bodo obveznosti – 1500 evrov – poravnane.

»Povezala sem se z mariborskim dobrotnikom, ki je s svojimi prijatelji priskrbel polovico potrebnega za plačilo dolga. Zganili so se tudi člani Humanitarnega društva UP Jesenice ter društva Ejga – za lepše Jesenice ter nekateri vaši bralci. Zgodilo se je, da so svoj prispevek za pomoč oziroma preprečitev deložacije posamezniki po tistem, ko je bila moja zgodba objavljena v Slovenskih novicah, prinesli kar na sedež društva oziroma v Hišo sreče, kjer prostovoljno delam,« razlaga Tatjana.
»Do roka za deložacijo še ni bilo zbranega dovolj, toda v Stanovanjskem podjetju, d. o. o., Ravne so pokazali veliko razumevanje in mi sporočili, da bodo deložacijo preklicali oziroma je ne bodo izvedli, podaljšali so tudi rok za poplačilo dolga, za kar se jim seveda zahvaljujem.« Dolg Tatjane Žagar do stanovanjskega podjetja ter lokalnega komunalnega podjetja je bil poplačan 6. aprila. »Izvedela sem, da so odgovorni dan po tem že umaknili tožbo in zdaj sem lahko mirna.«

Po takšnem razpletu bo še bolj zavzeto nadaljevala delo v humanitarnem društvu in pomagala drugim: »Prepričala sem se o dobroti ljudi pri nas in menim, da moramo prav tisti, ki smo je bili deležni, drugim pokazati, da smo lahko dobri in sočutni do drugih ter da nas to, razen morda koščka dobre volje in razumevanja, ne stane nič.«