Življenje na morju, na barkah, je večinoma premično, v gibanju. Se pa najdejo tudi barke in mornarji, ki tako rekoč nikoli ne gredo nikamor. Preprosto živijo na vodni gladini, najljubša jim ladjica je hiša na vodi, v zunanji dnevni sobi, kokpitu, kakšen ali kakšna celo goji in zaliva pelargonije, čeprav bi bil kaktus bolj praktičen. In tako do konca življenja in veselja.
Barka gre, odpotuje tudi na kopno, kar je seveda navidezni absurd, a včasih jo je treba dvigniti na suho in ji urediti podvodni del. Sem enega od naših najbolj zapečkarskih mornarjev nekoč vprašal, zakaj ne živi kar v barki na suhem in ne na vodi, pa me je samo postrani ošinil in rekel, da ima jahto in ne dolenjske zidanice. Tudi prav. Spet drugi se je delal, da ni copatar iz dnevne sobe, jadrnico je imel pripravljeno in naloženo, kot da bo jutri odplul vsaj proti Grčiji, a je ni nikoli odvezal. Ob večerih je zrl v sončne zahode, prijatelji so govorili, da je lastnik najdražje klopce na slovenski obali.
Barke so torej razen izjem popotnice, potepuhinje. Poti, plovbe so dolge, srednje in kratke. A vse je relativno. Enemu se zdi brodarjenje iz portoroške marine do Gradeža na italijanski strani odkrivanje Tasmanije, drugi je popolnoma domač v Sredozemlju, v nekaj več kot 20 dnevih in nočeh je s španske obale na Karibih. Atlantik s pasati ni hud bavbav, a treba se je odpraviti. Veliko jih je, ki imajo dovolj znanja, a premalo jajc. Mimogrede, čeprav ne zveni logično, je plovba iz Pirana do Gibraltarja težja, nevarnejša in zahtevnejša kot prečenje Atlantskega oceana.
Poznal sem tudi enega z res velikim srcem. Jadrati je začel pozno, čeprav nikoli ni prepozno. Ko je uspel v življenju, si je kupil 54 čevljev dolgo jadrnico ter jo opremil z vsem, kar je bilo treba, in tudi z onim, kar bi morda lahko pogrešal. Že v prvi sezoni lastnika nečesa, kar si je želel od malega, se je odločil, da bo njegova prva prava plovba s številko Ena, One, nikamor drugam kot do Malte in nazaj. Ne do Hvara ali Dubrovnika, rad je imel mondene reči, ali mogoče do grškega Krfa, do tja je za prvič in drugič več kot dovolj daleč. Nekateri bolj previdni so priporočali tudi Kornate. Samo čez Kvarner zdrsiš in že si mimo Dugega otoka v tistem morju, ki je po mnenju astronavtov na mednarodni vesoljski postaji najbolj sinje na vsem svetu. Oni že vedo, Kornate so gledali in ocenjevali od zgoraj, od tam, kjer jih je ustvaril bog.
Ne, fantje, jaz bom odjadral do Malte in nazaj, je predloge zavrnil naš skiper. Tudi prav. Radi smo ga imeli, pogum je morska zadeva, a tudi on ni imel nič proti, ko mu je nekaj naših najboljših jadralcev v Piranskem zalivu na njegovi jadrnici pokazalo to ali ono veščino. Dobro je šlo, čeprav je tega veliko. Ko nas je pred odhodom peljal na večerjo, si kljub egu, ki ga je izžareval, ni mogel kaj, da ne bi Dušana Puha, vodjo inštruktorjev hitrega tečaja jadranja, vprašal: »Dušan, kaj misliš, bomo prišli do tja?«
Dušan je vedno na prvo žogo. »Veš, poznam veliko boljših od tebe, ki niso prišli, in veliko slabših, ki so.«
Unikaten in rahlo nepredvidljiv izdelek
Naslednje jutro so odpluli in se po nekaj tednih živi in zdravi vrnili. Nič ni bilo narobe, le gospodična nova jadrnica je kot kakšna kopenska mula ves čas kazala svoje muhe. To gre zraven. Tudi na tisti iz najbolj slovite ladjedelnice se vsaj pol leta po poroki z morjem druga za drugo vrstijo najbolj čudne večje ali manjše napake in okvare. Barka je unikaten, rahlo nepredvidljiv izdelek. Tako kot ženska.
Krona vsega med jadralskimi potovanji je brez dvoma plovba okoli sveta. Za Magellanom, Portugalcem v službi španskega kralja, ki je bil prvi. Oziroma ni bil, kot vodja odprave je padel v boju z domorodci na Molukih, od njegovega ladjevja se je samo ladja Viktorija, kako simbolično, vrnila domov. Komaj in z zdesetkano posadko.
V zadnjega pol stoletja je po morju in na jadrnicah obkrožilo zemeljsko oblo tudi kar nekaj Slovencev. Vse več jih je. Mašnica okoli planeta ni več tak podvig kot nekoč, če ti uspe, si samo na prvih straneh lokalnih časopisov ali pa še to ne, ker so uredniki danes menedžerji in ne novinarji. Ne bom rekel, pravzaprav niti ne vem, kateri od naših je bil najboljši in se mu je po oceanih največ dogajalo ter zgodilo, zanesljivo pa je, da je najlepšo knjigo o podvigu napisal Jože Mušič, najbolj dolgočasno pa Roman Kvaternik. Ta je porabil tudi največ nafte in najmanj vetra. Pripovedni talent je očitno v obratnem sorazmerju s finančnimi konstrukcijami odprav. V šolah se še vedno učijo, da so najboljši slovenski literati umirali jetični in revni.
Ko se takole izza varne pisalne mize valjam na oceanskih valovih, ne gre mimo Jureta Šterka, najbolj znanega slovenskega jadralskega popotnika. Resnica je namreč taka, da bi Jureta v Piranskem zalivu na katerem koli predmetu, ki se obdrži na gladini, premagal vsak mulo ali mula, ki en mesec trenira na optimistu. Za pot po oceanih pa je imel Šterk tako velika moda, da bi zanje potreboval posebno barko. Pogum, samoohranitveni nagon, tudi nekakšno srečno neodgovornost brez meja, najbolj do samega sebe.
Jure Šterk, Belokranjec z Vinice s kapitanskim izpitom, osemkrat je preplul Atlantik, dvakrat Indijski ocean, enkrat Pacifik. Ob rojstvu države Slovenije je njej v čast prvič objadral svet na barki, ki jo je izdelal sam, dolga pa je bila le 6,5 metra. Petkrat je med plovbo padel v morje in se rešil. Težko bo kdo še kdaj imel tako trden lonček sreče in samega sebe kot Jure.
V črepinje pa se je vse sesulo na njegovem drugem popotovanju okoli sveta. Po radiu so ga poslednjič slišali 1. januarja 2009. Čez štiri tedne je bil njegov Lunatik na daleč opažen v Indijskem oceanu, 1000 milj pred obalo Avstralije. Jadrnica je bila poškodovana in očitno brez Šterka na krovu. Ko so tri mesece pozneje že bliže deželi kengurujev prišli na palubo močno zdelane barke, Jureta Šterka ni bilo v kabini.
Jure je večkrat rekel: »Padel bom v morje in barka se bo odpeljala.«
Zamislite si ta prizor. Okoli tebe na stotine milj oceana, jadrnica se neizprosno oddaljuje, ujel, doplaval je ne bi niti Damir Dugonjić. Eno od tisoč vprašanj: Bom še videl, kako jadro izginja za obzorjem, ali pa bom prej utonil?
Vsako leto na oceanih brez sledu in glasu izgine tudi do 20 jadrnic.
Medeni in nebeški otok
Republika Malta (Repubblika ta' Malta) je majhna otoška država v osrednjem Sredozemskem morju. Dvajset otokov in čeri leži 93 kilometrov južno od Sicilije in 288 kilometrov severno od Libije. Stalno naseljena sta samo otoka Malta in Gozo. Državica ima okrog 400.000 prebivalcev in dva uradna jezika: malteščino in angleščino.
Glavno mesto je Valletta
Malta je bila zaradi ključnega strateškega položaja sredi Sredozemskega morja križišče zelo različnih kultur. Na otočju so gospodarili Feničani, Rimljani, Arabci, Normani, Bizantinci, malteški vitezi (ivanovci), ki so dali otočju svojstven pečat, Francozi in Angleži. Leta 60 je na Malti doživel brodolom sveti Pavel, ki je na otoke prinesel krščanstvo. Nastanek imena Malta ni povsem pojasnjen. Najpogostejša je razlaga, da izhaja iz grške besede meli, med. Druga možnost je feničanska beseda maleth, po naše nebesa. Citat Vsako leto na oceanih brez sledu in glasu izgine tudi do 20 jadrnic.
