Rodil se je v zmešnjavah, žalosti in upanju po prvi svetovni vojni v predmestju vzhodnega Londona, kar ni posebno ugledno, a krstili so ga za Georgea, Jurija, kar je, kot vemo, najboljše mogoče angleško moško ime. Oče je bil uradnik, mama pa zelo natančna učiteljica angleščine, strogost je trenirala tudi doma, zato se je Jurček pozneje vedno z lahkoto izvlekel z nepremagljivim nasmeškom in sijajno dikcijo igralcev glavnih vlog shakespearjanskih dram.
V drugo veliko vojno je dobesedno poletel kot pilot poveljnik na krilih bombnika Kraljevih letalskih sil svojega kraljevskega soimenjaka Jurija VI., to je tisti, ki je jecljal in bil očka zdajšnje kraljice Elizabete II. Med desetim poletom so halifaxa, ki ga je pilotiral nekraljevski Jure, nad svojim faterlandom sklatili Nemci. Iz gorečega bombnika, ki mu je odtrgalo motor, so se s padali rešili le trije letalci, med njimi tudi poveljnik.
Švabi so jih strpali v taborišče za vojne ujetnike letalce in z njimi ravnali kolikor toliko človeško, skoraj tovariško, saj so Angleži nad svojo deželo tudi pridno sestreljevali hune, kot so rekli nemškim aviatikom, ki so, če so preživeli, tudi končali v ne posebno zateženih logorjih.
George, Jurij iz vhodnega Londona, je bil za bodečo žico tri leta, vse do dneva zavezniške zmage, nemščine se ni prida naučil, pač pa njegovi pazniki od njega angleščine. Ko sva se 50 let pozneje pogovarjala v nemščini, ker angleščine ne znam, sem bil superioren kot kakšen Schiller, čeprav je moja švabščina bedna. Kar je posledica dejstva, da je gimnazijska sošolka iz paralelke šmirala s profesorjem nemščine, breme učenja je z vsemi štirimi prevzela nase, nam pa zaradi tega ni bilo treba nič znati. Sicer pa je tudi ljubezen, če se še prav spominjam, bolj stvar enozložnic.
Poveljnik in pilot Jure se je po nemški kapitulaciji vrnil na tla zmagovitega otoka, nekaj časa so junake pustili v prelepih uniformah z disktretnimi krilci in sijočimi medaljami, jim zaradi trpljenja za žico izplačali nesramno velike odškodnine (denar je pritekel iz nemških reparacij), potem pa so rekli: fantje, delat. Nič partizanskih pokojnin in podobnih potuh, domovina je toliko tvoj dolžnik kot ti njen. Eks poveljnik George je poletel še enkrat, tokrat, z nemško odškodnino na računu, kot potnik na redni liniji v zavezniško Ameriko. V filmski Hollywood, konec koncev si je njegov igralski kolega James Stewart med vojno bolj kot ne v pisarnah priletel čin letalskega brigadirja. A ni šlo, njegova angleščina je bila za Amere nekako predobra, zalogo denarja pa je pokuril s starletami, ki so rekle, da bodo najmanj ave gardner. Juriju nikoli ni bilo žal niti enega ameriškega trenutka.
Letala so vozila tudi nazaj, George se je oprijel kopenskih opravkov in mic po mic postal direktor podružnice, izpostave britanskega Lloyda v Nigeriji, mogoče je bila tudi Liberija, sem pozabil.
Pogreb na črno
v Savudrijski vali
Cekini so bili spodobni, tudi za poletne počitnice v nekdaj zavezniški Jugoslaviji, kamor je Churchill med vojno poslal sina Randolpha. Seveda sta za Jurija prišla v poštev samo Dubrovnik in Opatija. Jurij se je v Jadran zaljubil tako nesmrtno, da zanj ni bilo poletja brez tedaj tudi našega morja. V Opatiji, v hotelu Kvarner, je srečal usodo, gospodično Uci, posvojenko gospoda Zlatka iz Sarajeva, ki je v nekoč cesarskem letovišču kljub socializmu z denarjem iz svojega izjemno uspešnega modnega salona razvajal Uci, njeno polsestro in svojo hčer Dudo ter seveda ženo, gospo, tovarišico Nado, mater obeh frajl, damo, ki je vedno nosila klobuke.
Med Uci in Jurijem je zagorela ljubezen na vse poglede, s pomočjo in tihim soglasjem vrhov sarajevske partije so jo izvozili v Združeno kraljestvo, poročila sta se, Uci danes govori oxfordsko angleščino in je vdova skupaj s pokojnino Georgea, letalca RAF in direktorja afriške filiale Lloyda. Ampak to je postala šele pred kakšnimi 20 leti. Do takrat je srečno živela z Jurijem in vsako poletje sta vsaj enkrat prišla na čudoviti Jadran, kot je vedno poudarjal mož. Tudi meni, ki sem poročil gospodično, ki je bila in je še Ucijina polsestra. Včasih sva, svaka, z Jurijem med vrčki uniona in ob pogovorih o padcih avionov, ugrizih belih morskih psov, eksplozijah supernov ter drugih strahotah kakšno izstrelila tudi na to temo. Kakšne so po najinih izkušnjah ženske tega sveta in da polsestrstvo ne naredi nobene razlike. V ilustracijo: Uci mi je nekoč, ko sem jo predstavil prezidentu Milanu Kučanu, rekla, da je njihova Elizabeta vse kaj drugega. Ne rečem, da ne, čeprav ne vem, kolikokrat sta skupaj pili čaj. A vsaka rodbina ima svoje posebnosti.
Ta zgodba bi bila brez mokre in slane poante, če si ne bi bil George v trenutkih, ko je zagazil v onstranstvo, vroče želel biti pokopan nikjer drugje kot v skoraj njegovem Jadranskem morju. Nekoliko čudaško, prosil me je, naj njegov pepel stresem kamor koli, samo da je Jadran. Napočil je tudi ta čas in dan. Užaloščena vdova Uci je z žaro gospoda Jurija, škatla je imela več papirjev kot vsi drugi potniki skupaj, srečno pristala na Brniku, ki še ni bil Jože Pučnik. Bilo je udobno potovanje, od Uci je vse bežalo, ko je organom oblasti hitela pojasnjevati, ne da bi jo kdo kaj vprašal, da v žari ni heroin, ampak njen ubogi, tako zelo ljubljeni George.
Moža v žari smo imeli pri nas doma nekaj dni na komodi, potem pa sem ga skupaj z družino vkrcal na barko in stresel v morsko sinjino na hrvaško stran Piranskega zaliva, tam, kjer so nam sosedski ribiči predarbitražno kazali riti. Samo dejanje, pogreb na črno, je najbrž prekršek, a po mojem manjši kot izzivanje z gatami do kolen. Za Jurijevim prahom in pepelom smo zalučali nekaj rož, ni jih posebno cenil, razen v pelinkovcu. Včasih mu za vse svete na kateri koli obali, vsa morja sveta so v stiku, prižgemo svečo, včasih ne. Georgeu bi bilo tako všeč, ležernost.
V Piranskem zalivu je pokopan marsikdo, tudi mene bodo stresli tja, še danes pa mi ne gre v glavo, da si je to kot zadnje počivališče izbral ignorantski Anglež, podanik nekdaj največjega svetovnega imperija, cesarstva, ki je vladalo valovom in v katerem nikoli ni zašlo sonce. A je razlaga, če bi bili britanski jurčki predvidljivi, ne bi nikoli vladali valovom. A kljub temu, Jurij, prijatelj, čemu? Čeprav mogoče vem. Fascinacija Sredozemlja. Tam, kjer morja ne ločiš od neba.
Milijon italijanskih prenočitev
Kljub zaostrenemu gospodarskemu položaju je Slovenijo leta 2012 obiskalo 2,1 milijona tujih turistov, ki so ustvarili, kot v svoji latovščini pravijo turistični strokovnjaki, 5,7 milijona prenočitev, kar je šest odstotkov več kot leto prej. Največ je bilo Italijanov, ti so pri nas prespali skoraj milijonkrat, za slovensko turistično gospodarstvo pa so pomembni tudi nemški, avstrijski, ruski in nizozemski gostje. K nam vse bolj radi prihajajo tudi Kitajci in Japonci. O potrošnji turistov, ki so k nam iz Londona prileteli z EasyJetom, je bila leta 2008 napisana celo magistrska naloga.