»Vse bo še v redu, da le nismo dolžni,« sem slišal govoriti priletnega možakarja, ki je zmajeval z glavo, ko smo razglabljali o posojilu. »Našo zemljo je prevzel sosed... otroci pa smo se raztepli po kmetijah,« je zapisal Voranc ob koncu novele Boj na požiralniku. Iz otroštva poznam predvojno zgodbo, kako je šel oče stabilne kmetije za poroka trgovcu, ki je nato propadel, drugi porok pa je vse svoje imetje hitro prepisal na ženo in zemlja je šla. Toda zakaj niste poiskali advokata? sem vprašal. »Ah, našo zemljo je prevzel prav advokat,« so mi povedali. Otroci so čez noč osiroteli... Ampak to je bilo prej, pred vojno, ko sta bili družba in oblast še skorumpirana... in podobno, si mislimo. S časovno oddaljenostjo se nam nepravičnost navidezno povečuje. Pa je res tako? Lani me je poklicala gospa in mi povedala, kako so na sodišču kupili hišo na bobnu, katere notranjosti niso smeli videti, pa so kljub temu plačali, zdaj pa bivši zapiti lastnik noče ven. Pa so na sodišču dvignili roke.
Znanca odvetnika sem vprašal, kaj storiti, če danes v Sloveniji nekomu posodiš večji denar, denimo 30.000 €. In ti ga ne vrne. »V Sloveniji tožiti? Neeee!« me je prehitel z odgovorom in nadaljeval: »Najceneje in najbolje zate, za vso tvojo družino in zlasti za tvoje živce je vse skupaj pozabiti. Sojenje se bo vleklo vsaj sedem let, on bo ta denar že zapravil, stroški bodo naraščali, na koncu ti bodo prisodili vračilo 3000 €.« Pred kratkim sem srečal znanca, ki me je vprašal, ali bi mu z bančno kartico kupil kavč. Zabodlo sem ga pogledal, bankomate imamo res na vsakem vogalu. »Ne, ne, ti plačam v kešu, odločil sem se, da poslujem samo s kešem. Edinstven občutek!« Za večino nas navadnih je res najbolje, da smo revni, saj velikega denarja tako ali tako ne znamo pametno obračati. Vendar pa me zadnje mesece lovi prav slab občutek, da se je gospodar v stoletju že nekajkrat zamenjal, pa bič še naprej pada! Na enak način. Če ti danes tat zemljo krade, je razlika s predvojnim časom le v občutku, da smo bolj zavarovani in bomo zemljo dobili nazaj. V resnici je ne bomo, saj postava pri nas očitno varuje enako prave kot one nepridiprave. »Ne, ne, poslujem samo še s kešem. Edinstven občutek!«
