Kako gresta skupaj motorizacija in živalski svet? Na prvo žogo slabo, boste rekli, saj se verjetno najprej spomnite na povožene žabe, mačke, lisice in druge živali, ki jih srečujemo na naših cestah. Velikokrat to ni lep prizor in izkušnja ni taka, da bi jo človek želel še kdaj ponoviti.
A ravno bližnje srečanje s srno mi je pred leti, ko se je žival pojavila od nikoder in skočila pred avto, da je naredilo ta-dum!, dalo misliti. Ko sem v tisti temi ustavila avto, prižgala vse štiri smernike in jo z lučjo na telefonu poiskala, vso zveriženo in ubogo, kako leži tam ob robu ceste, me je prešinila žalost. Ker ne znam oziroma ne morem pomagati živali, ki jo čaka samo še konec. Na srečo so takoj prišli policisti, ti so poklicali lovca, ta je nesrečno žival – upam, da kmalu – pokončal. Ja, tudi smrt je lahko odrešitev.
Še več pa imam lepih spominov. Pred mesecem ali dvema, ko sem se v temi peljala iz Velikih Lašč proti Notranjski, sem na cesti zagledala nekaj večjega in kosmatega. Ko sem prižgala dolge luči, da preverim, katera žival je to, se je ta kosmata reč začela premikati in teči po cesti naprej. Medved! Ne odrasel in ne majhen mladič, ampak tak verjetno že samostojen medo, ki išče prostor pod soncem! Z dlako, ki se je v tisti svetlobi nekako lesketala in barvno prelivala, je pred menoj tekel v poskokih kakšnih 100, 200 metrov. Potem sem ugasnila dolge luči, dala nogo s pedala in žival je skočila v desno in s ceste v gozd. Ko bi vedeli, kakšen občutek je to!
Drugačna, a prav tako neverjetna izkušnja pa je stara nekaj let. S prijateljico sva se zvečer z avtomobilom peljali iz Ljubljane proti Kočevju. Na Dolenjevaškem polju, kjer se po navadi pohodi stopalko za plin, je bilo po stop lučeh drugih avtomobilov videti, da se nekaj dogaja. Dva avtomobila pred nama sta z občutno zmanjšano hitrostjo peljala naprej. Nekaj je na cesti, sva lahko sklepali. A to, kar sva videli, je bilo filmsko, povsem neresnično. Počasi sva se peljali mimo mogočnega jelena, ki je mirno, kot kip, stal na levi polovici ceste. Bo skočil pred avto? Na avto? Bo ostal pri miru? Miren in neverjetno lep je počakal, da so se avtomobili po desni odpeljali mimo, potem pa je – verjetno – odšel čez naš pas naprej proti gozdu.
To so tisti neverjetni prizori, ki ne bi bili možni, če ne bi bila v avtomobilu, ki je tudi nekakšna varna kletka. Ali pa se zdi varna. Biti tako blizu medvedu – ali jelenu – pač ni mačji kašelj, saj so to divje živali. Tako kot niso bili kar tako občutki ob pogledu v retrovizor, ko sem pred nekaj zimami s kotičkom očesa ujela, da so se na stranski cesti tik za mojim avtom čez cesto odpravili jelen in dve, tri košute. Kje so bili, ko sem se peljala mimo, me je prešinilo. In koliko živali je še tu, naokoli, a so (na srečo) skrite človeškim očem?
Zato si zdaj, ko vozim motor ali avto, vzamem čas tudi za opazovanje živalskega sveta, mimo katerega peljem. Ali vi opazite, koliko ujed ali sov čaka na drevesih ali stebrih in opazuje promet? Veliko jih je. In tu in tam se zgodi mali čudež, ki ti polepša dan ali celo sezono. Tako kot letos, ko sem novo motoristično sezono odprla s sovo, ki se je pred menoj spustila z drevesa, razširila krila in zajadrala, se potem dvignila nad cesto in v loku odletela navzgor … mogočno, elegantno in nekako neverjetno svobodno. Tako blizu občutkom, ko voziš motor. Ko to doživiš, pozabiš na vse drugo in si rečeš, da je življenje res lepo.