Tabletke so in. Vsakovrstne. Najbolj menda one, ki da te primerno sploščijo in ki bojda v nekaj dneh odvečno salo spremenijo v idealni preplet mišičevja na vseh vidnih in občasno vidnih mestih. Sam jih še nisem poskusil, poznam pa one, ki so jih. Po nekaj mesecih so zmagoslavno kazali svojo novo podobo, komaj slišno pa izustili, da so tabletke delovale le, če so stradali. Če so vsakodnevno lokali vodo in mlatili zelenjavo, dvakrat tedensko pa jedilnik obogatili z nekaj grami pustega purana.
Nove vrste čudežnih tabletk so se te dni pojavile tudi v nekdaj bratski nam Bosni. Te sicer na stas vplivajo le posredno. Neposredno pa na porabo goriva v avtomobilu in prihranek, ki posledično omogoča zdravo nizkokalorično prehrano. Škatlica desetih tabletk stane 13,5 evra, ena pa po navodilih prodajalca zadostuje za dostojno velik tank prostornine med 50 in 80 litri. Prihranek goriva naj bi bil celo do 30-odstoten, vozilo na tabletni pogon pa baje prede kot tiger in porabi toliko kot miš. Tako menda pravijo tisti, ki so zadevo preizkusili. Če tiger res prede, jim celo verjamem.
Vsaj toliko kot našim južnim sosedom, ki so jih znova preplavile neke druge vrste pilule, pravijo jim antipolis, pod Alpami bi jim rekli antipolicaj. Njihov izvor je islandsko-ruski, četudi so jih prvi izdelali Islandci, Rusi pa zgolj predelali primerno svojim potrebam po vodki. Učinek naj bi bil revolucionaren: na zaslonu policijskega alkotesta naj bi po pihu sapice iz ust, skozi katera je prej po grlu steklo vsaj pet piv in šest ruskih odmerkov vodke, ostala zapisana številka 0,0. Prodaja antialkoholnega čudeža po Rusiji je baje docela legalna, podobno si menda želijo Hrvati in Srbi. Zdravstvena razlaga antialkoholnega fenomena naj bi temeljila na treh neznano kako ugotovljenih dejstvih: da veže alkohol v krvi, da pospešuje njegovo topljenje in da gre skozi pljuča v zrak namesto 60 odstotkov alkohola vsega desetina. Ali drugače: pijani smo še bolj, le frulica nam ne bo piskala. Roko na srce: saj za to tudi gre!
Nerodno za prekomerno žejne južne sosede je le, ker je eden ključnih pogojev za prodajo v lepi njihovi dejstvo, da mora biti proizvod registriran v vsaj dveh državah EU. Rešitev smo torej Slovenci, verjamem celo, da bi se mnogi velikodušno podpisali pod tovrstno pomoč. Denimo Henrik Gjerkeš, ki bi bil v tem primeru nemara še danes minister.
