ŠAFARSKO – Čeprav je umrl pred natanko pol stoletja, se Jožef Belovič s Šafarskega v Prlekiji zdaj najbrž obrača v grobu, saj se nekateri od desetih otrok, ki jih je imel z ženo Katarino (prav tako že pokojno), nočejo ali ne morejo dogovoriti glede zapuščine. Njuna hčerka Anica Bukovič se je odločila vso gnojnico zliti na papir.
»Ogoljufana sem, ker sta dediča posegla v premoženje očeta in razpolagala z njim mimo njegove veljavne oporoke. Zaradi blatenja in laži želim z argumenti dokazati resnico,« pravi Bukovičeva. Sporna naj bi bila predvsem razdelitev domačega ognjišča s pripadajočim gruntom, na katerem naj bi sestri Veri Bencek pripadle tri četrtine nepremičnine, Anici pa samo četrtina, čeprav trdi, da bi moralo biti razdeljeno na polovico. Še posebno jo je razburila anonimka, katere avtorja naj bi poznala.
V pismu ji neznanec predlaga, naj že enkrat dediščino pusti pri miru. »Naj jo rešita Vera in Ludvik Belovič, ki sta me izločila iz enakega dedovanja po pokojnih starših in mi dodelila dedovanje po svoji volji, ne pa tako, kot smo se vsi dediči dogovorili. Leta 1967 je v Solingenu umrl oče, ki je zapustil veljavno oporoko. Vera je z očetovega pogreba domov odnesla kopijo očetove oporoke. Zapuščinska obravnava se je opravila v Solingenu.
V oporoki je oče natančno zapisal, kaj deduje Vera, in prepovedal, da bi dobila še kaj. Proti očetovi volji in vedenju matere ter dedičev, živečih v Solingenu, je Vera leta 1970 zapuščino urejala na sodišču v Ljutomeru. Smrtovnica je bila sestavljena pri občinskem sodišču Ljutomer julija 1968. Na sodišču je Vera lagala, da je oče umrl brez zadnje volje – oporoke. Sodišču je predložila neresnične dedne izjave, pooblastila in ponarejene podpise mame, bratov Feliksa in Romana ter mene. Zato nam sodišče ni poslalo vabil na obravnavo in sklepa, da se lahko pritožimo. Vera je mamo zavrgla kot zakonsko skrbnico štirih mladoletnih otrok, ki so živeli v Solingenu, na sodišču pa brez ustreznega pooblastila za zastopnika mladoletnih dedičev postavila svojega moža Rudija. Tako je nezakonito, zahrbtno in gnusno izpeljala vse postopke po pokojnem očetu. Tiho je začela na mesarski način deliti našo domačijo in več parcel, pod katere je vpisala sebe ter takrat mladoletne Marino, Stanka, Jožeka in Emila, s čimer jim je povzročila velike probleme,« brez dlake na jeziku in kljub grožnjam s tožbo razlaga Bukovičeva.
Lahko bi se pritožila
Sestri Veri očita tudi, da je imela pri sebi ostarelo mamo in za to »vsak dan kasirala marke, a je le hotela v mamini oporoki še več dedovati«. Mamine oporoke dediči niso sprejeli, saj je bila mati dementna, oporoke pa naj ne bi napisala lastnoročno. »Še po mamini smrti je Vera tajila, da je urejala zapuščino po očetu. Za vse to je vedel Ludvik, ki je Vero podpiral in vse tajil. Pred zapuščinsko razpravo po materi smo se vsi dediči zbrali na domačiji. Vsi smo se strinjali, da jaz dedujem levo stran od hiše vse do klanca, Vera pa desno. Strinjala sta se tudi Vera in Ludvik, glasno sta poudarila, da zato sodišču ni treba priložiti očetove oporoke. V trdni veri in zaupanju tega nismo storili, kar nas je drago stalo, saj sta nas znova opeharila. Ko smo to ugotovili, je bilo za pritožbo že prepozno. Mnogokrat smo pisno in ustno od obeh zahtevali uveljavitev našega dogovora. Sprožila sta velike družinske spore in sovraštvo. Vera je leta 2016 pisno priznala, da jaz dedujem levo stran, da mi vrne ogoljufano njivo, a je zahtevala del zemljišča ob cesti,« je ostra Anica.
»Naj se Vera in Ludvik napapata tistega, kar pridela moja dedovana njiva. Ničesar ne bom vzela s seboj, a da sta me tako ogoljufala, si nisem zaslužila, saj sem jima od vseh najbolj pomagala v slabih časih. Je moja kri voda, da sta me izločila iz poštenega dedovanja? Odrekam se sestri!«
Zaradi hudih obtožb smo poskušali govoriti tudi z Vero, upokojeno učiteljico, ki pa ni želela ničesar povedati. Po njenem mnenju ji je prav Anica, ki jo je cenila in spoštovala, a se je nato neverjetno spremenila, naredila preveč gorja.
Brat Ludvik se ne želi postaviti na stran nobene od sester, a je med vrsticami dejal, da velika večina Aničinih očitkov ne drži. Po njegovem je vse povedalo sodišče, vsakdo, ki se je čutil ogoljufanega, pa je imel možnost to povedati ali se pritožiti.
