VSE NAJBOLJŠE

Svoj 104. rojstni dan proslavil s Trzinko

Objavljeno 04. julij 2017 15.47 | Posodobljeno 04. julij 2017 15.48 | Piše: A. J.

Upokojeni livar pravi, da je recept za dolgo življenje nič pijače in cigaret.

Stočetrti rostni dan je praznoval obdan z družino.

LJUBLJANA – V domu starejših občanov Bokalce je včeraj potekala prav posebna slovesnost. Stanovalec Anton Bokavšek z Brezovice pri Ljubljani je prav na prvi poletni dan vstopil v 104. leto svojega življenja. Optimistič- nemu stoletniku so za njegov praznik nazdravili njegovi najdražji, 73-letna hči Tončka Sever, 49-letna vnukinja Darja Umek, pravnuka, 29-letna Lara in 19-letni Mark, ter prijatelji in zaposleni z Bokalc. Direktorica mag. Melita Zorec je varovancu, ki s svojim humorjem in vitalnostjo spravlja v dobro voljo vso okolico, izročila šopek cvetja in mu v imenu vseh zaželela, da bi bil še naprej tako dobre volje. Odlično razpoloženi slavljenec ji ni ostal dolžan, ampak ji je v zahvalo za darilo zrecitiral zabavno pesem.

Anton Bokavšek, po domače Tone, je bil po poklicu livar, ob službi pa je hodil delat k okoliškim kmetom. »V livarni smo vlivali železo, kadilo se je pa tam, da si imel črno dušo,« se spominja. Na Brezovici, kjer se je rodil, je preživel vse svoje življenje. Že kot mlad fant je rad plesal na veselicah, še posebno če so bila tam lepa dekleta. Njegovo srce in roko je osvojila lepa Gabrijela, s katero sta imela tri otroke. Njena smrt ga je zelo prizadela. »Ko je prišel v dom, je imel krizo, bil je nemočen, slabšem zdravstvenem stanju. A je po naravi veseljak in se je hitro privadil na življenje v domu. Zelo se veseli sred, ko ga obišče hči,« o najstarejšem prebivalcu na Bokalcah pove direktorica Zorčeva. Letos, ko ne hodi več sam, ampak s pomočjo mercedesa, kot šaljivo kliče svoje pomagalo za hojo, je na znamenito Trzinko, ki so mu jo za rojstni dan zapeli na rojstnodnevni zabavi, živahno poplesaval kar sede. Mnogi menijo, da je ključ za častitljivo starost njegov optimizem, on pa se rad pošali, da so to lepa dekleta. »Star sem dvajset let, pa moram it' po svet, domovina hoče me imet', oženit' se moram spet. Zdaj pa ne vem, kje bi dobil tako mlado, kot sem jaz,« spravi omizje v smeh. »Jo bo treba nekam daleč iskat,« še doda. Navsezadnje pa le izda, kaj meni, da je tisto, kar ga drži pri močeh že toliko lepih let. »Ne smeš ne piti ne kaditi, potem si pa takle,« smeje pokaže nase

Deli s prijatelji