Nekaj dni pred izidom nove številke satirične revije Charlie Hebdo, ki ji je v terorističnem napadu zdesetkano, a še naprej načelno uredništvo na naslovko spet nalimalo preroka Mohameda, se je predme ustopil 15-letni sin in razkril svoje načrte za zimske počitnice konec februarja: trenerka hiphopa bi nas peljala v London. Saj nekaj bo dala mama pa na žepninah sem prišparal pa z nizkocenovcem bi leteli, poceni spali in se hranili s fiš in čipsom, je pojasnil v isti sapi.
Pri prošnjah našega podmladka se običajno najprej primem za denarnico in – podobno kot teta na satelitski navigaciji, ki jo je šofer zmedel s samovoljno izbiro poti – preračunavam in preračunavam. Po navadi tudi najdem pravo smer, da je volk (otroci) sit in koza (denarnica) še vsaj malo cela.
Tokrat sem tošl pustil pri miru. Problem je bilo potovanje. Tudi sam sem že od 16. leta večino denarja, ki sem ga prišparal in pridelal prek študentskega servisa, zapravil za potovanja, na začetku so bili to nekajdnevni izleti z vlakom predvsem po Italiji, ta me sploh zelo privlači, mogoče tudi zato, ker je bila tudi moja babica Italijanka. Ampak takrat je bilo – čeprav sem spal tudi po parkih in železniških postajah – varno. Najhujše, kar se mi je zgodilo v letih t. i. nahrbtnikovanja (backpackinga), je bilo teženje huliganov pred Pompidoujevim centrom v Parizu za nekaj drobiža.
Zdaj so stvari povsem drugačne. V zadnjih dvajsetih letih se je še poglobil prepad med revnimi in bogatimi, med nezadovoljnimi in zadovoljnimi, politika in biznis sta se še bolj prepletla, verski manipulatorji so še bolj krvavi. Sinu razložim, zakaj mu ne dovolim v London: ker ni varno. Ker fundamentalistične skupine še naprej in še bolj grozijo, napadeni pa tega ne bodo prenašali. Znesli se bodo nad tistimi, ki morda sploh niso skrajneži. Obeta se kaos nasilja.
Že dolgo nismo več svobodni, a najbolj boli izguba svobode govora in gibanja. Prvo vsaj v Evropi še imamo, druge nič več. Sin gre ta hip lahko v London samo s prstom po zemljevidu, bi rekli včasih. Zdaj pa po ipadu.