V stari Jugi menda nismo bili svobodni. Treba je bilo držati jezik za zobmi, če ne si jih fasal na temelju famoznega 133. člena, med letoma 1982 in 1984 so za prehod meje zaračunavali depozit, tudi vozil si se lahko takrat samo tako dolgo, kolikor ti je zdržala 40-litrska mesečna kvota bencina. Ni pa bil nihče na cesti in nihče lačen.
Potem smo si izborili svobodo v vseh njenih dimenzijah. Grem lahko, kamor hočem, brez davka na prehod meje, ki je zdaj, v EU, itak ni več, tankam brez omejitev. Ampak za kakšen Pariz, kamor bi peljal ženo, nimam denarja in se zato z dolenjskih holmcev odpeljeva v kino v Ljubljano. Parkirava in greva po štacunah. Tudi nekaj kupiva, račun pa po svoji stari navadi zmečkam v kroglico in frcnem v koš. Od 2. januarja 2016 tega ne bom smel, ker mi bo inšpektor, ki me dobi brez listka, nabil 40 do 400 evrov kazni.
Do kinopredstave je še dve uri, pa sedeva v park Zvezda – ženi povem, da sem ravno na tej klopci enkrat, v študentskih letih, zadremal, noč je že bila, jaz pa zmatran od žura, in sta me zbudila dva policaja in gladko oglobila zaradi JRM (bilo je že v svobodni, a še tolarski Sloveniji).
Med pripovedovanjem dokončam svoj sendvič in skorjo kruha namesto v smetnjak zalučam na travo, zanjo se razplamti neenak boj med dvema goloboma in eskadriljo vrabcev. Tole bo pa 100 evrov, pred mano iz tal zraste mestni inšpektor. Od avgusta je prepovedano hraniti živali na javnih površinah. A se zajebavate, ali kaj, se nisem mogel zadržati, ne spomnim se, lahko da sem izustil še kaj žgočega – in pokasiral globo za žalitev uradne osebe.
Po vrnitvi iz kina me čaka še kazen na avtu: 80 evrov, ker sem slabo preračunal trajanje predstave in za 15 minut presegel parkirni čas.
V čem sem danes bolj svoboden, kot sem bil v prejšnji državi? Vedno v krču, da se ne bom prekršil?! Denar, sveta vladar, pa je zagotavljal svobodo tudi v prejšnji državi. Spremenilo se je samo to, da je danes neizmerno več revnih. Neizmerno več svobodnih – samo na papirju.