Letos mineva 60 let, odkar v nekdanji vili Ebenspanger v Ljubljani na Tomšičevi domujeta Društvo slovenskih pisateljev in Slovenski center PEN. Čez cesto se vila na eni strani spogleduje z Narodno galerijo, na drugi z Moderno, na tretji z Narodnim muzejem. Čisto blizu sta tudi čedalje bolj protiteroristično naravnani ameriško in rusko veleposlaništvo.
V hiši na Tomšičevi 12, ki je bila pred drugo svetovno vojno last bogate judovske trgovske družine Ebenspanger (skoraj vsi člani so tragično končali v holokavstu, iztrebili so jih nacisti), je do leta 2010, ko je odšel za vedno, prebival in delal tudi Marjan Miklič - Miki, karizmatični šef gostilne z nemogočim uradnim imenom Restavracija Kluba kulturnih in znanstvenih delavcev, mnogo bolj znane kot Pen klub ali kar pri Mikiju. Če je bil kralj restavracije Miki, je bila za šankom v prvem nadstropju vile, kjer v pritličju domuje Društvo slovenskih pisateljev, kraljica njegova žena Eva Marija, Nemka po narodnosti, ki jo vsi kličejo Oli. Ali je nekoč k Mikiju hodila nova predsednica slovenskega Pena Ifigenija Simonović, hči pesnika Francija Zagoričnika, ni znano, zanesljivo pa je to počel predsednik društva pisateljev Ivo Svetina.
Nekoč so k Mikiju prihajali tako rekoč vsi pisatelji in pesniki, še tisti, ki jih niti približno ni vleklo v gostilne, kot na primer Anton Ingolič. Niti enega ni, da ne bi vsaj enkrat prišel. Kulturni guru Josip Vidmar, legendarni gledališki in literarni kritik, je bil stalni gost, neredko je bil z njim – kdove zakaj mu je bil tako drag – slikar Bard Iucundus (pravo ime Leobard Oblak), ki bi mu sicer akademik lahko bil dedek. »Najraje je imel Vidmar pražena jetrca, takšna, kot jih strežemo še zdaj,« se rada malce pohvali Oli. Zanimivo, da k Oli še danes pride tudi Tržačan Boris Pahor, nadstoletnik, ki prav tako najraje jé pražena telečja jetrca. Nekoč sta hodila k Miklu tudi Dimitrij Rupel in Mate Dolenc, ki sta tukaj napisala knjigo Peto nadstropje trinadstropne hiše. No, Dimitrij in Mate, že dolgo, odkar je prvi odšel v politiko, niti ne pišeta knjig skupaj niti ne prijateljujeta.
Med rednejšimi gosti kultne gostilne se Oli spominja Milana Jesiha, Mirka Bogataja (nepozabni Popaj iz filma Sedmina je pod rušo deset let), Petra Božiča (ki je bil vsak večer tam), Nika Grafenauerja, Jožeta Snoja in Vaska Simonitija. »Tudi Janez Janša je prihajal. Od tukaj so šli njegovi ob pol treh zjutraj pred zapor, ko so ga aretirali. Ampak Janša ni prihajal toliko kot recimo Rupel ali Igor Bavčar. Prišel je po Delo, ki smo ga dobili zvečer, potem pa je še pogledal noter, ali koga pozna, in po navadi odšel. Bolj zadržane sorte je bil,« se spominja Oli.
V šestdesetih in sedemdesetih letih so smeli tja hoditi samo člani kluba, ki ga formalno sploh ni bilo, saj tovrstne kapitalistične ustanove naš takratni sistem ni predvideval, zato je Miklič z njim blefiral, da se je znebil tistih, ki jih ni želel v svoji elitni gostilni. Tako je to bilo. So pa prihajali pisatelji in pesniki, slikarji, glasbeniki, gledališčniki in filmarji, ljudje iz sveta kulture, legendarni urednik Dela Miro Poč je pripeljal novinarje, Delovi so imeli do Mikija samo sto metrov. Le prehudih škandalov in neumnosti nihče ni smel početi, kadar ga je bilo preveč pod kapo. Tu je bil Miki neusmiljen, letel si naravnost na Tomšičevo. No, po stopnicah in skozi vrata si moral sam.
K Miri Mihelič ga je pripeljal Miro Poč Marjan Miklič z letnico rojstva 1931 je bil Ljubljančan, doma iz Rožne doline. Leta 1953 se je vpisal na ljubljansko ekonomijo. Želja po motociklu, takrat so takega, ki so si ga želeli ljubljanski frajerji, imenovali roler, je bila večja kot ta, da bi postal ekonomist. Tako je že leto pozneje – kot še nekaj znanih Ljubljančanov – odšel v Nemčijo. Delal je v rudniku premoga v Essnu, 1958. je tam spoznal Oli in z njo vred prišel na področje, ki mu je dišalo in ležalo mnogo bolj kot rudarstvo – gostinstvo: najela sta namreč restavracijo Zlata Petka v Düsseldorfu. Med tistimi, ki so leta 1953 odšli v Nemčijo po rolerja, je bil tudi poznejši novinar in dolgoletni urednik Dela Miro Poč. Prav on je Mikliča leta 1967, pred petdesetimi leti torej, prvič pripeljal v hišo na Tomšičevi. »Z Oli sva poleti 1967 prišla na dopust v Ljubljano. Miro me je, bilo je v Petričku na Cankarjevi, kultni kavarni in slaščičarni ter zbirališču družbene smetane, kar naravnost vpra- šal, ali mislim vse življenje ostati v Nemčiji oziroma biti gastarbajter,« se je pred leti pod ta članek podpisanemu spominjal Miki. »Takoj me je odpeljal do hiše na Tomšičevi, s ključem, ki ga je imel, odprl vrata današnjega kluba in me predstavil pisateljici Miri Mihelič, predvidevam, da jo je dobro poznal. Hitro smo se dogovorili in takoj sem prevzel klubsko restavracijo.« Menda je začel s pasuljem. |
Politikov v Pen klub tako rekoč ni bilo (čeprav sta bila Milan in Štefka Kučan prijatelja zakonskega para Miklič), niso se marali kazati v gostilnah, hodili pa so nekateri, ki so pozneje postali in so še danes politiki. Miklič je imel za mnogo gostov knjigo, v katero je vpisoval, koliko so pri njem pojedli in popili čez mesec, potem pa so prvega, ko so dobili plačo, kar vso pustili pri njem. S kulturniki in novinarji je imel še druge skrbi, večkrat je bilo zelo napeto. Pred mnogo leti sta si tako skočila v lase znani slovenski pianist, zdaj že pokojni Primož Lorenz, in beograjski gledališki režiser Ljubiša Ristić, ki še tlači zemljo in še vedno povzroča večje ali manjše škandale. Prvi potem dolga leta ni smel hoditi k Mikliču, potem pa ga je le pomilostil. Hudo sta se udarila v navzočnosti Milene Zupančič tudi njen mož Dušan Jovanović in filmski režiser Matjaž Klopčič. Menda je šlo za Jovanovićevo ljubosumnost.
Nenehno – a zgolj verbalno – se je s komer koli že prepiral tudi prav tako že pokojni pisatelj Peter Božič. Verjetno najbolj znamenita klubska anekdota pa je tista o visokem gostu iz Švice, ki ga je omenjeni Poč napovedal Mikliču iz nedolžnega maščevanja, ker je ta pred časom za nos oziroma 1. april potegnil njega in glavnega urednika Dela Jaka Koprivca. Miro in Miki sta se več tednov dogovarjala, kaj bo jedel izbirčni tujec, Počev prijatelj, Švicar, na koncu pa sta se odločila za dvojni biftek. Poč je Švicarja res pripeljal – bil je pes bernardinec, ki si ga je izposodil v gostilni Kovač. Toda Miklič se ni pustil zmesti, Miro je jedel pri mizi, kot tele velik pes pa s krožnika na tleh. Kužki so bili in so v Penu tudi sicer vedno dobrodošli. »Z njimi ni nikoli nobenih težav, ne delajo škandalov, ne prepirajo se in tudi napijejo se ne. Ležijo pod mizami in dajo mir,« pravi Oli.
Restavracijo od leta 2010 vodi Oli, kajpak v Mikijevem slogu. No, tudi odprta ni v rane jutranje ure, čez dan jo obiskujejo zlasti zaposleni v bližnjih uradih, vladni in državni uslužbenci, diplomati, tujci na delu v Ljubljani. Pisateljev in novinarjev skoraj ni.
