HRIB, LOŠKI POTOK – »Ljubim Slovenijo. Ljubim medvede in ne bom jih nehal opazovati,« pravi Jacques Ioset, Švicar, ki je Loški Potok prvič obiskal leta 1993. Pred tem jih je opazoval na Švedskem, Finskem, v Španiji, vendar se je nekaj posebnega zgodilo šele v tej obmejni občini tik ob meji s Hrvaško. Verjetno je pretehtalo dvoje: na eni strani neverjetno ohranjena narava, pravzaprav divjina, kjer se lahko v naravnem okolju opazuje medvede, na drugi pa izjemno prijazni in gostoljubni ljudje, ki jih sogovornik ne more prehvaliti.
Z izjemo dveh let na začetku, ko so doma, v švicarskem kantonu Jura, obnavljali hišo, se že dve desetletji redno vrača v Loški Potok: enkrat, tudi dvakrat na leto, z družino in prijatelji ali sam. Zadnja leta v teh krajih preživi tudi 60 dni na leto. »Če seštejem vse dni, potem sem bil tukaj že kakšnih 500,« pravi simpatični Jacques, ki je po poklicu učitelj kemije.
Pobudnik prve opazovalnice za medvede
Prve medvede je opazoval na mrhoviščih, s prež, a pogled ni bil najboljši. Potem so na njegovo pobudo s tamkajšnjimi lovci leta 2004 postavili prvo pravo opazovalnico za medvede, za njo še eno. To so majhne, asketsko opremljene lesene kocke, v katerih lahko sedijo trije ljudje in skozi dokaj majhna okna opazujejo kosmatince. Sedeži so lesene deske z nekaj malega podloge, saj je najpomembnejše, da so opazovalnice čim bolj zatesnjene in medvedi ne morejo zavohati ljudi … Zračnik pa je dolga cev, speljana kam v višave.
Ko pripoveduje o medvedih, se spomni Roberta Hainarda, ki se je po koncu druge svetovne vojne potepal po tem koncu sveta in risal živali. Tudi medvede. Zaradi teh ilustracij je sploh prišel v Loški Potok in odkril ta dragoceni košček sveta. »Ko vidiš medveda, je tako, kot bi sanjal,« pravi Jacques Ioset, ki izpostavlja tudi občutke, ki ga prevevajo ob pogledu na to veliko žival. »Veš, da si le majhen del narave,« pravi.
Njegov cilj ni, da bi medveda fotografiral, ampak da to mogočno žival opazuje v njenem naravnem okolju. Jo vidi in obenem čuti. Kajti med človekom in medvedom še iz pradavnine obstaja neka posebna vez. Medvedi so mogočne živali, tudi v simbolnem smislu, obenem pa so izjemno pametne, pravi Jacques Ioset: »Večina ljudi ne ve, da so velike zveri na vrhu prehranjevalne verige in zelo občutljive za spremembe v naravi.«
Medved v snegu
Pri nas je videl medveda že v skoraj vseh letnih časih in vremenskih razmerah. Najtežje ga je bilo opaziti v snegu, saj naj bi te velike zveri takrat spale oziroma hibernirale. A vztrajni opazovalec je to veliko zverino gledal tudi v snegu in posnel nekaj neverjetno romantičnih fotografij. A raje ima posnetke, ki so kot črno-beli in so nastali ob polni luni, ko se mesečina ujame v medvedovo dlako in ga osvetli na neverjetno veliko načinov. »Ima fantastično dlako, v katero se ujame mesečina,« razlaga zaljubljenec v medvede, Loški Potok in Slovenijo: »Druge živali nimajo take dlake in ponoči niso tako zanimive.«
Videti medveda zanj ni nekakšen fotolov. Ni zmaga, češ videl sem ga! Ko je v Loškem Potoku, gre vsak dan v opazovalnico ob peti uri popoldne in opazovanje konča naslednji dan ob osmih zjutraj. »To je bolj podobno meditaciji,« pravi sogovornik, ki je ob tokratnem obisku prve fotografije naredil šele po 17 dneh opazovanja. In ne razume ljudi, kot je bil neki Italijan, ki mu je ves ponosen povedal, da je v eni uri naredil tisoč posnetkov kosmatinca.
Da ne bi divji svet izginil
»Jaz samo gledam. In tu in tam naredim kakšno fotografijo,« razloži Jacques Ioset in doda, da v opazovalnici sediš, gledaš in imaš glavo popolnoma prazno, brez težav in pričakovanj. Šele na prigovarjanje prijatelja, ki dela pri švicarski založbi Salamandre in pozna njegovo strast, je lani izdal knjigo fotografij, ki so nastale v Loškem Potoku. Njen naslov je Lunes de miel, kar pomeni Medeni tedni. »Naslov je tak, ker opazujem medvede večinoma z ženo Anne. Mnogo noči sva preživela zunaj, ko sva jih gledala ob polni luni,« razloži in nadaljuje: »Obenem pa je beseda med v slovenščini povezana z medvedi.«
Za izdajo knjige se je odločil tudi zaradi prebivalcev Loškega Potoka. Z mnogimi je v vseh teh letih spletel prijateljske vezi. »Ljudje, ki živijo v tako ohranjenih in lepih krajih, čez čas te lepote niti ne vidijo,« pravi Jacques Ioset, ki se vsak dan, ki ga preživi v Sloveniji, nauči eno slovensko besedo. Vendar pa bi bilo prav, da bi se te izjemnosti zavedali, pravi sogovornik, tudi zato, da bi jo ohranili. Da ne bi naredili napake s kakšnim množičnim turizmom, ki lahko vse to uniči. Kajti opazovanje medvedov v okolju, kjer živijo, je tudi upanje za prihodnost, je prepričan Jacques Ioset: »Ko gledam medvede, se čutim povezanega s tem svetom in upam, da ta divji svet ne bo izginil tako kmalu.«