Vrhunsko! Tako je na vprašanje kako gre, odgovoril blejski trgovec, h kateremu na vsake kvatre skočimo po kake pametne nogavičke ali švic majčko. V letu, ko so tudi pri nas padali turistični rekordi, je bil celo moker in hladen september voda na njegov mlin, (tuji) turisti so menda kupovali kot nori, da jih ne bi zeblo in premočilo. Seveda pa je bil iskreno vesel tudi nas, domačih gostov, nič nima proti gneči v prodajalni. Logično, zato jo je pa odprl, a ne.
Drugo vprašanje pa je, kaj si o našem obisku misli famozni blejski turistični delavec, ki je poleti Slovencem svetoval, naj se v glavni sezoni k njim raje ne hodimo gnest. Zanj smo najbrž prišli še prekmalu. Bila je namreč sobota, sonce je sijalo in Japoncev je bilo vse polno. No, zagotovo pa smo prišli prezgodaj za golobradega kelnerja na terasi ob jezeru, kamor smo sedli na znamenito kremšnito. Zaradi obilice dela očitno ni imel časa, da bi se vsaj za silo naučil slovensko – razumeti. Kaj šele govoriti. Malo sutra! Malo je manjkalo, pa bi morali na top lokaciji naročiti krajevno kulinarično znamenitost v srbohrvaščini. No, z zlogovanjem (krem-šni-ta, re-zi-na?), s kimanjem in kriljenjem smo se nekako le prebili do sladice, in to ta prave. Neverjetno, ampak vajenec blejske kremne rezine celo ni zamenjal z zaher torto ...
Ko je ob včerajšnjem dnevu svetovnega turizma minister za gospodarski razvoj in tehnologijo Zdravko Počivalšek koval v zvezde slovenske rezultate na področju trajnostnega razvoja turizma, je v svoji poslanici še pozval, naj »poskrbimo, da bodo tuji turisti odnesli košček slovenske tradicije in gostoljubja v svoje domove«. Kapo dol hordam tujih turistov, ampak gospoda ministra bi opozoril, da je izpustil nekoga prav tako zelo pomembnega. Domačega gosta, mene, tebe, vas, če hočete. Tistega, skratka, ki bo tukaj tudi, ko pridejo časi suhih krav.