Svetovno prvenstvo v delu reševalnih psov, ki je nedavno potekalo v okolici Dunaja, je dokaz, da smo tudi na tem področju v svetovnem vrhu. Slovenijo so v iskanju pogrešanih v naravi letos zastopali člani Kinološke zveze Slovenije, Društva enota reševalnih psov: svetovna prvakinja v iskanju pogrešanih v naravi 2015 Nevenka Štor s psičko Neli, Darko Poštrak s psom Mikom, Tomaž Dražumerič s psičko Cory in Sebastijan Strašek s črnim labradorcem Thorom, ki je na koncu osvojil drugo mesto in le za točko zgrešil vrh. Celjan pravi, da imata za uspeh zasluge oba, saj drug brez drugega ne bi bila tandem.
Takšnega uspeha ne dosežeš čez noč, za tem se najbrž skriva ogromno truda?
Res je. Trud, požrtvovalnost in veliko odrekanja je bilo potrebnega, da sva osvojila drugo mesto in sva med najboljšimi v iskanju pogrešanih oseb v naravi. Neizmerno sem vesel tega uspeha, hkrati pa je to potrditev najinega dela. In hvaležen sem vsem, ki so nama pomagali.
Lani sta bila tretja, letos druga, prihodnje leto bosta torej povsem na vrhu?
Ja, res je, da sva bila že lani na stopničkah. Drugo mesto je letos zame toliko večji uspeh, ker je bil Thor poškodovan, zato niti nisva mogla toliko trenirati in delati za kondicijo, kot bi sicer. Thor se je namreč spomladi, ko je skočil čez deblo, nasadil na neko vejo. Bila je kar grda rana. Da je nekaj narobe, sem opazil šele, ko je tačko kar vlekel za seboj. A je bil nagon tako močan, da je letel mimo mene, kot da ni nič, in kar čakal, kam ga bom še poslal. Zdravljenje je zato trajalo precej časa.
Iskanje v gozdu se od reševanja v ruševinah verjetno razlikuje. Po čem?
Pri iskanju v gozdu je potrebna boljša kondicija, pri iskanju v ruševinah pa je pomembnejša agilnost psa. Verjetno bi bila še boljša, če ne bi sam naredil nekaj napak.
Kako so videti vajini treningi?
Vodniki reševalnih psov redno treniramo za operativo, se pravi za iskalne akcije, če ostane kaj časa, pa še za tekmovanja. Določene stvari je treba kar precej piliti, na tekmovanju pa se točke dobivajo za poslušnost in iskanje. Treniramo premagovanje lestve, hojo po premikajočem se mostu, hojo ob vodniku, hojo skozi skupino ljudi, da se vidi, da pes ni agresiven, in podobno.
In kako tekmovanje?
Največ točk prinese iskanje v gozdu, ki je razdeljeno na več disciplin: iskanje po sledi, iskanje zasutih v ruševinah, midva s Thorom pa sva iskala pogrešane v gozdu. Letos so bili na 36.000 kvadratnih metrih skriti v gozdu trije ljudje, ki jih je moral pes poiskati, pri tem pa sem ga moral seveda usmerjati. In časovno si pri tem omejen. Ocenjujejo intenzivnost psa pri delu, njegovo samostojnost in ustrežljivost. Če mu na primer pokažem, da mora na desno, gre na desno, in podobno. Skratka, tudi usmeritve vodnika so pomembne. Ko koga zazna, začne pes lajati, takrat se ocenjuje tudi intenzivnost laježa in podobno.
Kdaj in kje ste kupili Thora?
Iskal sem ga namensko. Prej sem imel zlato prinašalko Tiso, ki pa je imela določene omejitve in z njo nisem mogel trenirati. Želel sem si delovnega psa in na Madžarskem našel vzrediteljico, ki se ukvarja izključno z delovnimi labradorci, ki dosegajo lepo življenjsko dobo, niso nagnjeni k boleznim, kvečjemu imajo športne poškodbe. Po njenih psih povprašujejo ljudje z vsega sveta. Z njo sem navezal stik in Thora dobil že kot mladiča.
Ključno je, predvidevam, da se vodnik in pes ujameta?
To drži. Vsaj leto in pol mora biti pes star, da lahko narediš z njim prvi izpit in začneš hoditi na iskalne akcije. Da ga dobro pripraviš, pa potrebuješ od dve do tri leta. Thor je zdaj star štiri leta, a je bil že lani na stopničkah, prav tako sva naredila dva testa za mednarodno posredovanje v primeru naravnih nesreč, denimo potresov. In lahko bi rekel, da se kar dobro ujameva. Če je pes dober, vodnik pa povprečen, ni nujno, da sta uspešna.
Katere okoliščine najbolj vplivajo na poslušnost?
Pes v prvi vrsti ne sme biti agresiven, ampak mora biti socializiran. Dobro je, da se rad igra in da je zelo ješč. Pes je namreč egoist in bo vedno razmišljal, kaj naj naredi, da mu bo na koncu dobro. Ko mu rečeš, naj sede, bo sedel predvsem zaradi tega, ker ve, da bo dobil neko nagrado. Za Thora je največja nagrada žogica, denimo.
Kaj lahko psa na tekmovanjih oziroma iskanjih najbolj zmoti?
Kakšna divjad, ker ima drug vonj, a na vonj ne reagirajo pretirano. Naši so bolj nori na človeka. Doma je Thor povsem običajen družinski pes, prav tako na sprehodu, ko pa oblečem oranžno delovno uniformo in si na glavo dam čelado, se mu v glavi zgodi neki klik, preklop, in je v trenutku poln adrenalina. Takrat točno ve, da bo delal.
Kako pogosto iščeta ljudi pri nas, v Sloveniji? Koliko je takšnih akcij na leto?
Ljudje odhajajo od doma iz različnih razlogov. Zadnje čase je vse več iskanj dementnih, v porastu so žal samomori. V Sloveniji je na leto od 60 do 70 iskalnih akcij, od tega samo na Celjskem od 10 do 15. Letos sva sodelovala pri sedmih, polovica je bila uspešnih, saj smo našli ljudi žive. Je pa res, da se na akcijah običajno razdelimo in gredo policisti v eno smer, mi s psi v drugo, gasilci v tretjo …
Je razlika v reakciji psa, če človeka najde živega ali mrtvega?
Pse treniramo za iskanje živih ljudi, saj imajo pokojni povsem drugačen vonj. Če bo našel tudi mrtvega, je najbolj odvisno od njegovih izkušenj. Vsaka akcija je zato posebna, drugačna. Sploh pa se iskanje otrok razlikuje od iskanja starejših. Veselje ob uspešnih akcijah je seveda neizmerno.
Kako pa je s financami, je to drag hobi?
Za treninge se seveda porablja lasten denar. Na začetku je težje, saj je treba veliko stvari kupiti, ko s psom opraviš prvi izpit, pa že dobiš opremo. Kilometrina za treninge je lasten strošek vodnika. In ni majhen, saj je treba lokacije treninga nenehno spreminjati.
Je za takega psa potrebna posebna prehrana?
Niti ne. Je povsem običajna, Thor kdaj poje tudi kaj, kar imamo mi za kosilo.
Katere pasme pa so najprimernejše za reševalne pse?
V tujini najpogosteje srečujem belgijske ovčarje, ki jih imata tudi vojska in policija. Imajo bolj atletsko postavo in so manj podvrženi boleznim. Primerni so tudi lovski psi pa labradorci, tudi zlati prinašalci in nemški ptičarji. Slednji ravno zaradi lova. Pri nas prevladujejo labradorci, vse več je belgijskih ovčarjev pa tudi border colijev. A niti mešanci niso nobena redkost.
S Thorom se dobro poznata. Menite, da vsaj malce sluti, kaj je dosegel? Tista medalja okoli vratu, ve, zakaj jo je dobil?
Zanj obstaja samo žogica. Ko dobi žogico, je čisto nor, in ta mu pomeni vse.
