Svetovna družina končno sprejela naše jasličarje

Frančiškan Leopold A. Grčar je Društvo ljubiteljev jaslic Slovenije ustanovil pred desetimi leti. V znaku društva je pečat benediktinskega samostana Gornji Grad iz leta 1242, ki ima eno najstarejših slovenskih upodobitev Gospodovega rojstva.

Novembra se je s skupino članov odpeljal na svetovni jaslični kongres v Innsbruck. Tam so mu pred 700 udeleženci kongresa izročili listino, da je tudi društvo ljubiteljev jaslic, ki ga vodi, sprejeto v svetovno zvezo.

»Tega bi bil zagotovo najbolj vesel akademik dr. Niko Kuret. Njegovo drobno knjigo Delajmo jaslice, ki je izšla leta 1941, dobro poznam in jo cenim. Ko je bil gospod Kuret bolan, sem bil pri njem. Takrat mi je pripovedoval, kako lepo bi bilo, če bi tudi Slovenci imeli svoje društvo in revijo o jaslicah. Zdelo se mi je kot njegova oporoka, ki jo moram izpolniti,« pove 74-letni pater, ki je pred 17 leti uspešno obranil doktorsko disertacijo z naslovom Slovenske jaslice in njihov versko-oznanjevalni pomen.

Prve jaslice

Otroštvo je preživel v bloku v Brestanici. »Doma smo imeli bogkov kot. Razpelo v dnevnem prostoru. Nekoč je oče iz službe prinesel kipca Marxa in Engelsa. Enkrat, ko staršev ni bilo doma, sem ju obesil na vsako stran križa. Kot otrok sem pač mislil, da sta to dva apostola,« se spominja pater, pa tudi tega, kako jim je katehet, ki je leta 1947 prišel v razred, narisal jaslice.

»Z dvema črtama jih je s kredo narisal na tablo. S prvo je zaživel hrib, z drugo je vanj izdolbel votlino. Te jaslice imam v spominu še danes, po več kot 65 letih. Dokaj svež je tudi spomin, kako sva z očetom pred božičem šla v bližnji gozd. Po smrekico za bogkov kot. Iskala in našla sva majhno, tako da je bila lepo razvejana le na prednji strani. Na vidni, da ne bova delala škode, je poudaril oče. In ko sva jo namestila v kot, ji ni bilo para,« pripoveduje dr. Grčar.

V bloku je stanoval tudi umetnik, pri katerem se je Leopold naučil izdelovanja modelov. Z novim znanjem se je doma lotil svojih prvih jaslic. Privlekel je večji kamen in vanj izklesal manjšo votlino. Vanjo je namestil edino dosegljivo, nemško božično voščilnico.

»Vse življenje me spremlja ena misel. Bog je kot večna modrost stopil na zemljo in za to ni izbral palač v Pekingu, Kairu, Atenah, Rimu, ampak betlehemski hlev. Veste, v tem vidim, da nam je pokazal pot k miru in sreči. To je skromnost. Je majhnost. Je hvaležnost za tisto, kar imamo, in to nam pokažejo jaslice. Hočejo oživiti božično skrivnost v človeških srcih. Jaslice naj pomagajo, da se Kristus ob vsakem božiču znova rodi v nas. Globok smisel jasličarstva je prav to, da Kristusu pripravimo jasli, bivališče v svojih srcih,« poudari pater z Brezij.

Muzej na Brezjah

Magistriral je iz zgodovine jaslic, doktorirati pa je nameraval iz šmarnic. A ko je videl, da je njegova magistrska naloga že skoraj doktorska teza, se je lotil jaslic. Prvi stik z deli dr. Nika Kureta je imel že kot otrok, nato se je k njemu odpravil kot frančiškan. Akademik mu je pomagal s knjigami tujih avtorjev, ki jih je Grčar proučeval in na svež način uporabil v svoji doktorski nalogi.

»Po 368 letih, kolikor je star prvi zapis o jaslicah na Slovenskem, ni ne cerkve ne kapele, kjer jih ne bi postavljali pred božičem,« je pater dejal ob nedavnem odprtju razstave v Kurnikovi hiši v Tržiču. Tamkajšnji muzealci so pokazali ljudem nekaj več kot sto let stare jaslice. Zlasti zanimive so omarične, ki so last rodbine Ahačič, pa jaslice iz slonove kosti, ki jih je posodil Tržičan Jure Smolej. Iz mavca jih je leta 1920 izdelal Franc Jožef Konjedic, oče znanega jasličarja Viktorja iz Stražišča pri Kranju.

Za vse, ki jih zanima jasličarstvo v adventnem času, je pater pripravil predavanje in s projekcijo popeljal ljudi po vsem svetu. Pred leti so hlev ob frančiškanskem samostanu Brezje spremenili v muzej jaslic.

Na ogled so postavili okoli 500 jaslic z vsega sveta. Vsake širijo sporočilo miru. Že v četrtem stoletju so znane freske z jaslimi, v šestem so sledi na nagrobnikih in sarkofagih, na sceno stopijo tudi Jožef in pastirji. Od sedmega do desetega stoletja so na izdelkih iz slonovine miniature, mozaiki, kjer so upodobljeni apokrifni evangeliji. V 13. stoletju je svoje jaslice na prostem uprizoril Frančišek Asiški. Dve stoletji pozneje je razcvet jaslic, ki kulminira v 18. stoletju. Leta 1826 je stolni vikar v Bambergu napisal prvo jaslično knjigo, dve leti pozneje pa je Leopold Layer za župnijsko cerkev v Kranju izdelal naše prve jaslice kulisnega tipa.

Čeprav obdobje po drugi svetovni vojni pri nas ni bilo naklonjeno veri, so se pogumni umetniki in samouki lotili oblikovanja jasličnih figur, med njimi tudi Franc Konjedic in njegov sin Viktor, akademska kiparka Liza Obereigner Hribar iz Ljubljane, Janez Vovk s Police pri Naklem, kipar Miloš Hohnjec iz Celja, kipar in pozlatar Hinko Podkrižnik iz Šentjurja pri Celju, kiparka Marija Bajec iz Skrilj pri Kamnjah, pater Wolfgang Kogler iz kartuzije Pleterje. Posebno mesto od tujih umetnikov pripada akademski kiparki Alojziji Ulman iz Vinkovcev na Hrvaškem, ki je oblikovala vrsto jaslic tudi na Slovenskem.